Dobrodošli na naših spletnih straneh.
celje zgoraj6

BrezjeNagovor celjskega škofa dr. Stanislava Lipovška pri sveti maši ob romanju zakoncev jubilantov na Brezjah

Homilija
:
Veselimo se v Gospodu, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju ob romanju zakoncev jubilantov, tu pri Mariji Pomagaj na Brezjah, in se Bogu in naši nebeški Materi Mariji zahvaljujemo za leta vašega skupnega življenja v zakonu in družini. Naše romanje je globoko povezano s včerajšnjim praznikom in godom Sv. Joahima in Ane, staršev Device Marije, ki sta na poseben način vzornika, zavetnika in priprošnjika naših družin. Pravkar smo poslušali evangelij današnje nedelje, v katerem Jezus pravi, da je nebeško kraljestvo podobno zakladu in dragocenemu biseru, ki ga je nekdo našel in ko ga je našel, je prodal vse, kar je imel in ga je kupil. Ta zaklad, ta dragoceni biser, ki ste ga vi, dragi zakonski jubilanti, našli in storili vse, da bi ga imeli, ohranili in negovali, je vaše skupno življenje, je zakrament sv. zakona, je vaše življenje v zakonu in družini, ki ste ga odkrili, ki ga živite in rojeva žlahtne sadove.
In danes, pri tej zahvalni sveti maši zakonskih jubilantov, je priložnost, da vam, spoštovani zakonci, ki imate za seboj že 20, 25, 30, 50 ali več let skupnega življenja v zakonu in družini, za to pričevanje čestitamo, se vam v imenu Cerkve za to dragoceno pričevanje zahvalimo in se vsi skupaj priporočamo Božji Materi Mariji - Mariji Pomagaj, ki je z nami na poti življenja.
Zakaj je primerno, koristno in potrebno, da obhajamo zakonske jubileje in hvalimo Gospoda za prehojena leta skupnega življenja? Zato, ker je vse to Božji dar, pa tudi zato, ker danes mnogi ljudje s svojim načinom življenja in s svojim govorjenjem menijo, da ni mogoče vztrajati na skupni poti, da je družina preživela ustanova, da so danes potrebne drugačne oblike in možnosti skupnega življenja. Vi pa, spoštovani zakonci in zakonski jubilanti, spoštovani možje in žene, spoštovane matere in očetje, mladi, srednjih let, starejši, dedki in babice, strici in tete z vašim družinskim in skupnim življenjem, v zakonu in družini, z vašimi otroki, vnuki in pravnuki dokazujte, da je mogoče, da se Bog Stvarnik ni nič zmotil, ko je človeka ustvaril kot moža in ženo, ko ju je po skrivnosti ljubezni povezal v temeljno človeško skupnost, ju blagoslovil in jima naročil: »Rastita in množita se, napolnita zemljo in ji gospodujta...« (1 Mz 1,28).

1. Cerkev si je zato v vseh časih vneto prizadevala, da bi ostala zvesta temu načrtu, ki ga ima Bog z družino, ki je in ostane temeljna ustanova človeške družbe in Cerkve ter naravno in najboljše okolje za rast in vzgojo novih članov človeške družbe. Ko so škofje zbrani na II. vatikanskem koncilu razpravljali o vlogi in poslanstvu Cerkve v sedanjem svetu, so med posebno pereča vprašanja in naloge Cerkve postavili prav skrb za boljše stanje zakona in družine, ki se zaradi vse bolj zaskrbljujočih gospodarskih, socialnih, družbenih in duhovnih vplivov in razmer, vedno globlje sooča s posledicami teh kriznih pojavov. Duhovna, verska in moralna kriza s seboj prinaša vse večje število ločitev z mnogimi negativnimi posledicami za zakonce in še posebej za otroke, zlovešče sence kulture smrti množijo število splavov in drugih mimo- in protinaravnih pojavov v zakonski morali, vse večje je število izven zakonskih skupnosti, ki se jim v novejšem času pridružujejo še istospolne zveze in tako imenovana teorija spola, ki zavrača naravni red in temeljne vrednote človeškega in družinskega življenja.
Treba pa je reči, da imamo pri nas in po svetu, hvala Bogu, še drugo bolj sončno podobo družine in družinskega življenja, ki jo preveva in navdihuje Božji Duh, Duh Jezusovega evangelija in to podobo ustvarjate vi, spoštovani zakonci in starši in z vami vsi očetje in matere, možje in žene, fantje in dekleta, ki se pripravljajo in vsi, ki že živijo in uresničujejo vrednote, radosti, pa tudi probleme in naloge zakonskega in družinskega življenja. Vam velja na poseben način Jezusovo naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih« ( Mt 5,16).
2. Ko se upravičeno veselimo in hvalimo Gospoda za srečne in uspešne zakonce, ki po naših domovih, družinah in župnijah živijo in ohranjajo vrednote zakonskega in družinskega življenja, se dobro zavedamo, da nosimo ta zaklad v prstenih posodah, ki se lahko razbijejo (prim. 2 Kor 4,7), kajti pri nas in po svetu, so poleg pozitivnih tudi mnogi negativni vplivi in tokovi, ki so v mnogočem nenaklonjeni družinskemu življenju, ter ovirajo in negativno vplivajo posebej na mlajše zakonce, pa tudi na fante in dekleta, ki bi se naj pripravljali in zoreli za skupno življenje v zakonu in družini. Vse to je velik izziv in nagovor za pastoralo v službi zakona in družine.
Vse to imajo v mislih pastirji Cerkve, ki oktobra letos v Rimu pripravljajo prvi del sinode škofov, t.j. posveta škofov - delegatov posameznih škofovskih konferenc, skupaj s papežem, ki bo posvečena sodobni družini in njenim nalogam in problemom v sodobnem svetu. V pripravi na to rimsko sinodo o družini je tajništvo pripravilo poseben vprašalnik, ki ga je razposlalo vsem škofovskim konferencam katoliške Cerkve s prošnjo, da odgovorijo na vprašanja o stanju družine, o radostih, problemih in tegobah, s katerimi se sooča sodobna družina. Tajništvo sinode je na podlagi odgovorov, ki so jih poslale škofovske konference pripravilo obsežno delovno gradivo, ki v 159 členih predstavi ne le podobo sodobne družine in družinskega življenja, ampak tudi že nekatera znana pota in načine, s katerimi Cerkev želi pomagati sodobni družini, da bo kljub vsem težavam in oviram tudi danes in jutri in vedno uresničevala svoje poslanstvo.
In zanimivo, ko ta dokument v drugem delu govori o družinski pastorali, na prvem mestu v čl. 60 priporoča romanja zakonskih jubilantov, prav to, kar se danes dogaja tu, pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Zakaj so romanja zakonskih jubilantov tako koristna in potrebna ? Zato, ker se ob jubilejih, ob obletnicah skupnega življenja hvaležno spominjamo in se obračamo k virom, k začetkom našega, vašega skupnega življenja, k prvotni ljubezni in gorečnosti, s katero ste izrazili svojo ljubezen in zavezo: »Jaz sprejmem tebe in obljubim, da ti bom ostal zvest... Veste, kdaj je to bilo? Veste, kje je to bilo? Zahvalimo se Mariji Pomagaj za te trenutke. In to vajino ljubezen, spoštovani jubilanti in vsi navzoči zakonci, je po svojem pooblaščenem služabniku duhovniku, tu na Brezjah, ali kjerkoli v vaših župnijah, sprejel in potrdil sam Jezus Kristus z nerazvezno vezjo zakramenta sv. zakona, ki vaju povezuje in navdihuje, krepi, tolaži in razveseljuje vsa leta vajinega skupnega življenja. Lepo je, da smo danes v znak hvaležnosti za prehojeno pot priromali na Brezje, k Mariji Pomagaj, ki nas sprejema in nas pri tej sv. daritvi vodi k svojemu Sinu Jezusu Kristusu, da bomo v moči naše skupne in zasebne molitve, v moči sv. spovedi, ki smo jo ali jo še bomo obhajali in še posebej v moči kruha Božje besede in kruha življenja, ki nam ga Jezus daje, okrepili našo zavezo z njim in med seboj ter se duhovno okrepljeni in prenovljeni vrnili na svoje domove, med svoje družinske člane, da bodo vaše družine še v večji meri postajale to, kar so in morajo biti: luč kvas in sol v zemlje; ali kot so rekli že na koncilu in še prej v prvih krščanskih stoletjih, da morajo biti naše družine »Domače Cerkve«.
3. Vi, spoštovani zakonski jubilanti in vsi navzoči zakonci, niste sami. Vi ste z zakonskimi, s sorodstvenimi, prijateljskimi, sosedskimi, župnijskimi vezmi in še posebej z vezmi vere povezani z vašimi otroki, vnuki, mogoče nekateri že s pravnuki, z vašimi starši, starimi starši, dedki, babicami, pa zopet z brati, sestrami, s svaki in svakinjami, z bratranci in sestričnami, s strici in tetami, botri in botrcami, zeti, snahami, tasti in taščami; skratka, z vsemi ljudmi okrog nas in to je sorodstvo in ko je to sorodstvo in ko je ta velika družina povezana z vezmi vere in posvečena s svetimi zakramenti, postaja Cerkev, Cerkev v malem, domača Cerkev. Zakaj to govorim? Zato, ker so o tej domači Cerkvi govorili tudi kardinali v Rimu, na pripravljalnem srečanju za sinodo o družini, ko jim je govoril kardinal Walter Kasper, dobro znani strokovnjak za družinska vprašanja. Zbranim kardinalom, skupaj s sv. očetom papežem Frančiškom, je govoril o pogojih, v katerih živi na milijone sodobnih družin. Ekonomski in delovni pogoji marsikje onemogočajo skupno življenje. Vse več je ločenih zakonov in otrok, ki nimajo sreče, da bi odraščali v urejeni družini. Še težje je, če se nauk Cerkve o družini mnogim kristjanom zdi oddaljen od stvarnosti in resničnega življenja, še posebno v vprašanju odnosa do življenja in do zakonske zvestobe.
Sinoda o družini bo zato imela veliko nalogo, da bo na novo približala in osvetlila vlogo in pomen, ki jo ima družina v luči Božjega razodetja. V iskanju rešitve za mnoge probleme, s katerimi se sooča sodobna družina, kardinal Kasper med drugim vidi tudi ponovno odkritje pomena družine kot »domače Cerkve«. V apostolski dobi so bile družine kraj molitve, katehetskega pouka, krščanskega bratstva, gostoljubnosti in pogosto tudi kraji, kjer so obhajali Gospodovo večerjo. V Apostolskih delih beremo, da so »vsi, ki so vero sprejeli, bili stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in v molitvah... vsak dan so enodušno prihajali v tempelj, po hišah lomili kruh in uživali jed z veselim in preprostim srcem« (prim. Apd 2,42-47).
V zgodovini so družine kot domače Cerkve imele pomembno vlogo kot nosilke in žarišča verske vzgoje in duhovnih izročil. Danes seveda ne moremo preprosto posnemati domačih Cerkva iz apostolskih časov, potrebujemo pa družine, ki bodo tudi danes nosilke Božjega načrta z družino in dragocenega duhovnega izročila. Vsi člani te širše družine – domače Cerkve imamo zato lepo nalogo, da storimo, kar je v naših močeh, da bo po naših domovih in družinah v večji meri zavel duh evangelija in prijeten vonj krščanskega življenja. Ohranimo in previdno na novo odkrivajmo in obnavljajmo stare krščanske, domače in slovenske navade, ki so po domovih in družinah poznale domači oltarček »Bohkov kot«, s križem in s svetimi podobami, večkrat povezane z dragocenimi družinskimi izročili. Blizu je visel družinski rožni venec in kropilček z blagoslovljeno vodo, s katero so starši pokrižali sebe in blagoslovili otroke. Ohranimo družinsko molitev, tudi molitev pri jedi; če smo jo opustili, jo poskušajmo na novo odkriti in obnoviti.
Veselimo se pojava nove evangelizacije, ki želi najprej animirati glasnike evangelija, da bi z večjo apostolsko gorečnostjo in ljubeznijo vršili svoje poslanstvo. Želi pa pomagati tudi vsem, ki Boga iščejo ali so se od njega oddaljili. Nekdo je zapisal, da bo nova evangelizacije uspela, če bomo v družine vrnili molitev in pogovor o Bogu.
Naj bo eden izmed sklepov našega romanja k Mariji Pomagaj, da si bomo prizadevali, kolikor je v naši moči, da bodo naši domovi in družine v večji meri postajale domače Cerkve, neke vrste »podružnice« župnije. To, kar se dogaja v župniji, naj na primeren način odmeva tudi v družini in obratno. Družina, domača Cerkev, se uresničuje in krepi v župniji, pri skupni molitvi, nedeljski maši, v različnih službah, posebej pri ŽPS, v zakonskih in drugih molitvenih in pastoralnih skupinah. Naša družina – domača Cerkev, naj znova postaja tudi žarišče duhovnih poklicev, ki jih tako zelo potrebujemo. Bogato duhovno vsebino krije v sebi cerkveno ali liturgično leto, različni prazniki, godovi svetnikov, procesije, romanja in druga slavja. Pred nami je Velika maša, nato Mala maša, novo veroučno in malo pozneje novo bogoslužno leto, ki nas nagovarja s svojo domačnostjo in s svoji bogato duhovno vsebino, v domači Cerkvi in v župniji.
Dragi zakonski jubilanti, dragi vsi navzoči zakonci, sestre in bratje v Kristusu!
Ne moremo končati tega razmišljanja ob našem zahvalnem romanju k Mariji Pomagaj na Brezje, ne da bi omenili in se priporočili Sveti nazareški družini, Jezusu, Mariji in sv. Jožefu. Vi veste, da te nazareške družine ne moremo preprosto primerjati običajni človeški družini, ker je sveta nazareška družina imela posebno vlogo in poslanstvo, da je varovala samega Božjega Sina. Nekaj pa je na njej, kar je pomembno za vse čase in za vse človeške družine: to je njena odprtost za Boga, njena medsebojna povezanost in zvesto delo. Bog daj, da bi tudi naše družine, tudi vaše družine krasile te razsežnosti. Potem bodo tudi v teh razmerah prav uresničevale svoje poslanstvo. To je naša molitev, to je naša prošnja Božji Materi Mariji - Mariji Pomagaj. Amen.

+ Stanislav Lipovšek, celjski škof, apostolski adm. mariborske nadškofije

Naslov:
Prešernova ulica 23
3000 CELJE

Uradne ure:
ob delovnih dneh -
od ponedeljka do petka
od 9. do 12. ure

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Telefon:
059 080 600

Faks:
059 080 609

E-naslov:
ordinariat@skofija-celje.si