Dobrodošli na naših spletnih straneh.
celje zgoraj6

img 7496Veselimo se v Gospodu, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju velikonočnega praznika, ki sredi med nami, tu in sedaj, oznanja, razodeva, ponavzočuje in uresničuje osrednjo resnico naše vere in temeljni dogodek človeške zgodovine. To je skrivnost Kristusovega vstajenja, vrhunec dela odrešenja, ki se je uresničilo v Jeruzalemu in ga vsakoletno obhajanje velike noči skrivnostno ponavzočuje sredi med nami, v bogoslužju velikega tedna, še posebej velikonočnega tridnevja, ki doseže svoj vrhunec pri liturgiji velikonočnega praznika.

Letošnje obhajanje velikonočnega praznika je še posebej polno veselja in upanja, po zaslugi novega naslednika apostola Petra, papeža Frančiška, ki smo ga v teh dneh sprejeli in je že po prvih srečanjih osvojil srca vernikov in vsega človeštva s svojo človeško bližino, iskrenostjo, ponižnostjo in preprostostjo.

Praznovanje velikonočnega praznika smo začeli že sinoči, pri bogoslužju velikonočne vigilije, ki je radostno pričakovanje Kristusovega vstajenja. Že sinoči smo blagoslovili in zapeli hvalnico velikonočni sveči, ki predstavlja Vstalega Kristusa in smo v njenem siju brali Božjo besedo in premišljevali velika Božja dela, ki v luči Jezusovega vstajenja dobijo nov, odrešenjski pomen. Že sinoči smo obnovili krstne obljube in se hvaležno spomnili, da smo prav pri krstu doživeli skrivnost Gospodovega vstajenja, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in se je v nas uresničil skrivnosten prehod, vstajenje k novemu življenju. To je prehod iz teme k luči, prehod od starega človeka greha k novemu človeku, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (prim. Ef 4,24).

Danes na veliko noč smo prišli k Jezusovemu grobu kakor nekoč pobožne žene in učenci v Jeruzalemu, da bi videli, kaj se je zgodilo; da bi se prepričali o skrivnosti Gospodovega vstajenja; da bi se srečali s Kristusom, Vstalim Gospodom; da bi postali priče njegovega vstajenja, priče, da Kristus živi. Postali smo priče, da je Gospod z nami, da je sredi življenja, da se je z njegovim vstajenjem začelo tisto obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer po učenju Svetega pisma, prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13; Raz 21,1). To oznanilo, zagotovilo naše vere, je izredno pomembno za vse čase, tudi za naš čas, kjer se vedno znova slišijo glasovi, da se nam ne obeta nič dobrega ... Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo nosilci bolj svetlega in upanja polnega sporočila, ki je utemeljeno in izhaja iz skrivnosti Kristusovega vstajenja ter njegovega zveličavnega delovanja. To se uresničuje v življenju in delovanju Cerkve in se bo uresničevalo do Kristusovega drugega prihoda med »že in še ne Božje odrešitvene zgodovine« (prim. Rim 8,14–27).

Velikonočno vero in upanje danes na velikonočni praznik oznanja slovesnost vstajenja. To oznanja trikratni radostni pozdrav aleluja, pozdrav vstalemu Odrešeniku, to vero oznanja velikonočna procesija, ki nas vodi iz cerkve na ulice in trge, v sredo življenja, kjer naj živi in se oznanja Kristusova skrivnost. To vero in upanje izpovedujemo sedaj, ko nas je Kristus, vstali Gospod, povabil, da sedemo z njim k mizi velikonočne gostije, ki je bogato obložena s kruhom Božje besede in kruhom večnega življenja in ki obsega, hrani ter razodeva skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja.

In če se nekoliko približamo bogastvu Božje besede velikonočnega praznika, v obeh berilih in v prazničnem evangeliju srečamo prve priče, kvalificirane priče Gospodovega vstajenja. To so pobožne žene, ki so bile v velikonočnem jutru prve pri grobu in Jezusovi učenci, še posebej apostol Peter v prvem berilu in apostol Pavel z njegovim pričevanjem v drugem berilu. Če poslušamo najprej apostola Petra, vemo, da se v tistih dneh ni najbolje izkazal. Na dvorišču velikega duhovnika je svojega Gospoda pred deklo trikrat sramotno zatajil, govoreč: »Ne poznam tega človeka« (Mt 26,72). Po srečanju z vstalim Gospodom posebej po razodetju Svetega Duha na binkoštni praznik je Peter drugačen, spremenjen. Pogumno stopi pred zbrano množico, pred svoje rojake in jim rahlo očita, da so Jezusa pribili na križ in ga umorili. Pravi: »Bog ga je obudil od mrtvih, čemur smo mi priče; mi, ki smo potem, ko je od mrtvih vstal z njim jedli in pili« (prim. Apd 10,40–41). In Peter ni ostal samo pri besedah. To pričevanje je pozneje potrdil, ko je oznanjal evangelij po takratnem grško-rimskem svetu in oznanilo potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu. Tam njegovo službo potrjevanja v veri nadaljuje njegov vsakokratni naslednik, v tem času že njegov 265. naslednik, novoizvoljeni papež Frančišek.

Nič bolje se ni godilo apostolu Pavlu, ki je bil, kakor beremo v Apostolskih delih, najprej sovražnik Jezusa Kristusa in je puhal sovraštvo zoper Jezusove učence (prim. Apd 9,1). Toda glej, ko je bil na poti v Damask, da bi preganjal Jezusove učence, se je srečal z vstalim Gospodom (prim. Apd 9,3–9), postal Jezusov najboljši prijatelj in največji apostol ter glasnik njegovega evangelija. Srečanje s Kristusom ga je tako prevzelo, da je pozneje večkrat z besedo in življenjem zatrjeval: »Meni je življenje Kristus« (prim. Flp 1,21), »nič me ne bo ločilo od Božje ljubezni, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu« (prim. Rim 8,38–39). Tudi apostol Pavel je podobno kot apostol Peter svoje oznanjevanje potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu.

Vse to je nagovor in vabilo tudi nam tukaj zbranim, ki obhajamo velikonočni praznik in se v teh dneh, upam, v živi in globoki veri osebno srečujemo z Jezusom Kristusom, podobno kot so se nekoč z Jezusom srečavali njegovi učenci. V skrivnosti velikonočnega praznika smo na novo povabljeni, da poživimo in utrdimo našo zvestobo Jezusu Kristusu in da obnovimo našo zavezo z Gospodom. Ta se je uresničila pri svetem krstu, ko nas je Kristus, vstali Gospod, poklical in izvolil, da smo v moči njegovega dela odrešenja izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo. To pa zato, da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9).

Letošnji velikonočni praznik obhajamo v letu vere, ki ga je lani oktobra slovesno razglasil zaslužni papež Benedikt XVI. in se ga tudi hvaležno spominjamo. Leto vere je v svojem bistvu vabilo, da uresničimo velikonočno skrivnost, obnovimo zavezo, ki se je za nas uresničila pri krstu ter se vedno znova bližamo svetim zakramentom, ki so vrelci Božje milosti. Tako bomo luč, kvas in sol zemlje, bomo nosilci vrednot evangelija, ki jih svet tako potrebuje in pričakuje ter bomo prav mi kristjani, učenci Jezusa Kristusa, zastavili vse moči in skupaj z vsemi ljudmi dobre volje pomagali izvleči ta voz iz verske, duhovne, moralne in socialne krize, ki je mnoge privedla na prag revščine in obupa. Tu sta še posebej potrebni naša bližina in pomoč, da kot kristjani resnično hodimo po stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa, Dobrega pastirja in Usmiljenega Samarijana, ki je hodil okrog, delil dobrote in ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal življenje za mnoge (prim. Mt 20,28).

Dragi bratje, drage sestre v Kristusu, ko vam voščim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike, se želim najprej zahvaliti duhovnikom, diakonom, redovnikom, redovnicam, bogoslovcem, vsem vernikom in vsem ljudem dobre volje za pomoč in sodelovanje v duhovnem poslanstvu naše škofije. Še posebej za telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih uresničujete v službi našim pomoči potrebnim in preizkušanim bratom in sestram. Tu mislim predvsem na sodelavce in prostovoljce Karitas, na Vero in luč, na Vincencijeve konference in druge dobrodelne ustanove, ki pomagajo, rešujejo ter znajo biti blizu vsem preizkušanim, posebej tistim, ki so ostali brez službe in so na robu preživetja. V veri in ljubezni smo povezani z evangeličani, ki z nami obhajajo skrivnost Kristusovega vstajenja in s pravoslavnimi, ki veliko noč po julijanskem koledarju obhajajo kasneje.

Problemi bodo ostali tudi po praznikih. Nekaj pa se vendarle mora zgoditi. Po srečanju s Kristusom, križanim in od mrtvih vstalim Gospodom, moramo mi postati drugačni. V nas in okrog nas naj bo več luči, več upanja, veselja, več dobrote, potrpežljivosti, medsebojne povezanosti, soodgovornosti, solidarnosti ... Bratje in sestre! Odprimo vrata Kristusu za rast Božjega kraljestva v naši škofiji in v Cerkvi na Slovenskem, pa tudi za naše posvečenje in zveličanje, za svetlo prihodnost. Potem bodo letošnji velikonočni prazniki zares veseli, srečni in blagoslovljeni. Amen.

msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof

Naslov:
Prešernova ulica 23
3000 CELJE

Uradne ure:
ob delovnih dneh -
od ponedeljka do petka
od 9. do 12. ure

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Telefon:
059 080 600

Faks:
059 080 609

E-naslov:
ordinariat@skofija-celje.si