Dobrodošli na naših spletnih straneh.
celje zgoraj6

Velikonocnica R Metlicar23. maj: Binkošti (pripravil Janez Kozinc)

   Bratje in sestre! 1. berilo je še enkrat poročalo o hiši, kjer so se učenci zadrževali in pričakovali. Kaj točno pričakovati, verjetno niso vedeli, ker je bilo tako novo, da o tem človek še ni imel izkušnje. Vztrajali so skupaj v enodušni molitvi in čakali. Morda mešanih občutkov: strahu, kaj bo, veselja nad tem, da so Jezusa videli živega, se ga dotikali, ga poslušali, a znova se je od njih poslovil in šel v nebo (prim. Apd 1,8-11). Bili so preprosteži, tri leta so preživeli ob Jezusu, gradili svoje načrte, ki so se dramatično sesuli v velikonočnem tridnevju. Nekateri so takrat zbežali, drugi ga tajili. V treh letih skupnega bivanja niso prav veliko napredovali (npr. Apd 1,6) v poznavanju Božjega obličja ljubezni. Imeli so nekaj vere, da so ostajali skupaj in pripravljali sprejem novemu Božjemu dogodku. Kako pa so pričakovali? Aktivno: z molitvijo in ohranjanjem skupnosti, s hranjenjem z vero drug drugega.

   Prihod Svetega Duha je spremenilo človeka. Vsi pričakujoči so bili napolnjeni z Božjim Duhom. Na videz še vedno isti možje, dejansko pa spremenjeni: Duh prešinja njihovo naravo do zadnjega vlakna. Božji način bivanja (večen, občestven, darovanjski…) je postal način bivanja človeka. Zbrani v tisti hiši niso več zainteresirana skupina ob »Jezusovem liku«, temveč novo občestvo, Cerkev. In mi smo po krstu in birmi udje te iste Cerkve. Kar se dogaja posameznemu udu Cerkve, veselje ali stiska, strah ali osvobojenost, vse to od tedaj naprej zadeva nebesa in zemljo. Nič ni več »zunaj«! Nihče ni več sam zase. Razen, če se zavestno odloči biti sam sebi zadosti, biti brez Boga, ne zasledovati sadov Duha. Pred to človekovo odločitvijo tudi Bog ostaja ponižen in čaka ter trka dalje.

   Kadar pa izhajamo iz daru Svetega Duha, vsakič, ko kristjan naredi samo droben korak proti dejanju darovanja, Sveti Duh deluje v nas. Daritev pa vedno poleg mene vključuje še drugega. Kadar skrbim samo zase, za svoje udobje, tega ne imenujem daritev, obenem pa je izključeno tudi občestvo, drugi. Ta naša pripravljenost storiti dejanje za drugega, je naša odprtost življenju, ki nam ga Bog podarja. Je v tem novem, Božjem načinu bivanja za človeka kakšno veselje, osvoboditev? S tem kaj »profitiram« ali naj iztisnem iz tega propadljivega življenja njegov maksimum in potem raje potonem v nič, ko bi kazalo na zaton?

   Verjetno bi bilo zelo klavrno, če bi bil smisel našega življenja po krstu in birmi obvezno oznanjevanje, da Jezus živi in daje svojega Duha in da je to Duh večnega življenja, miru, veselja, krotkosti, blagosti, potrpežljivosti… Sveti Duh nam da možnost, da živimo v svoji človeškost kot sprejeti dar, ki ga zmorem deliti z drugimi; včasih z velikim veseljem, ne da bi gledal na rane, včasih težje: kadar slutim, da sem povabljen deliti z nekom, ki mi je storil hudo, biti krotak z nekom, ki je z menoj neizprosen… Deliti pomeni nekoliko umreti sebi, svojemu egoizmu, da bi bilo bratu ali sestri dobro. Življenje Svetega Duha tako vedno zaobjema vse naše izkušnje življenja: mešanico joka in smeha, bolečine in zdravja, slabotnosti in moči, poloma in vstajanja, sključenosti in vzravnanosti – to je skrivnost življenja velike noči. Nobena izkušnja življenja v Svetem Duhu pa človeka ne uniči, temveč ga preraja. Celo telesna smrt ni več konec za vsakega, ki po življenju v Duhu ostaja v Kristusu, v občestvu Cerkve. Verjetno pa je ključ za sprejetje in izkušanje tega novega življenja Svetega Duha vera. Brez vere v Boga, Cerkve in življenja, ki ga Duh daje njenim udom, ni mogoče govoriti o izkušnji tega življenja. Je kakor bi se postavil ven iz občestva in presojal, kakšno je vzdušje v njem – ni mogoče, če nisi del življenja tega občestva.

   V teh dneh priprave na posvečenje novega škofa Maksimilijana smo znova kot učenci zbrani v molitvi zanj ter za vse naše občestvo, ki ga bomo skupaj živeli. Škof gotovo ne prihaja z rešilnimi formulami, s katerimi bi rešil situacije, ki jih mi vidimo kot težavne. Bo pa z nami, ko bomo skupaj iskali kako pripraviti sprejem za Božjo besedo, obhajali zakramente, iskali, kako dati prostor molitvi, pogovoru, da bi v vsakdanu prepoznali, kakšno naj bo naše služenje. Če bomo ostali povezani v občestvu se ne bomo utrudili, nas malodušje ne bo preplavljalo, temveč se bomo kot učenci lahko krepili z vero drug drugega, da smo sodelavci Božjega dela med nami.

Naslov:
Prešernova ulica 23
3000 CELJE

Uradne ure:
ob delovnih dneh -
od ponedeljka do petka
od 9. do 12. ure

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Telefon:
059 080 600

Faks:
059 080 609

E-naslov:
ordinariat@skofija-celje.si