Natisni

Petrovce sep 2020 02V soboto, 12. septembra 2020, so se v baziliki Matere Božje v Petrovčah zbrali verniki in molivci za duhovne poklice, da bi Gospoda prosili za nove duhovnike, redovnike, redovnice in druge pomembne oblike poklicanosti v Cerkvi. Pred Najsvetejšim so se pri molitveni uri najprej združili v molitvi, ki jo je pripravila Škofijska molitvena zveza za duhovne poklice, nato pa obhajali sveto mašo skupaj z upokojenim celjskim škofom Stanislavom Lipovškom, upraviteljem škofije Rokom Metličarjem in drugimi duhovniki. Pri homilije je zbrane nagovoril dr. Janez Kozinc, voditelj Propedevtičnega (uvajalnega) letnika bogoslovcev, ki od lani deluje v Šmarju pri Jelšah. Njegov nagovor objavljamo:Petrovce sep 2020 03

 

"Gospod škof, bratje duhovniki, bratje in sestre!

Že leta se tukaj skupaj z močjo Marijine priprošnje obračamo k Jezusu in nebeškemu Očetu s prošnjo za duhovne poklice, ki naj bi jih obilno zbujal. A ta prebuditev v zadnjih letin našim očem ni videti posebej obilna – novih duhovniških kandidatov že nekaj let nismo sprejeli. Lahko bi sicer znova analizirali različne sociološke razloge v naši družbi, družinah, občestvih, duhovščini – to ima vse vpliv, ampak ta, ki govori, ve, da Gospodov klic lahko rodi sad še v tako nenavadnih razmerah.
Premišljujmo o današnjem evangeliju, po katerem nam Gospod želi spregovoriti. Morda ne odgovarja naravnost na vprašanje, zakaj ni poklicev. Mogoče »poklicev«, ki jih Gospod želi dati, celo ne vidimo, v tem trenutku ne prepoznamo, je pa Njegova beseda, ki me danes želi nagovoriti, kakor predvideva liturgično leto.
Drevo se prepoznava po sadu... Bogu hvala za vse tiste, ki se še sprašujete/sprašujemo, kakšen je sad mojega življenja: kar privre iz srca v besedi, ali dejanjih. Ker smo tukaj zbrani molivci za duhovne poklice, se verjetno nehote vprašamo, kaj je tudi s sadovi naših molitev, da ob tolikem rotenju, prošnjah, Gospod v naši škofiji molči, ne usliši naših prošenj, kakor bi si mi želeli; pa smo zbrani v Jezusovem imenu, pri Mariji, imamo zagotovilo, da Oče usliši naše prošnje. Pa še Gospod sam je dejal, naj prosimo za delavce na njegovi žetvi (Lk 10,2).

Če verujem, da nas v svojih ljubečih rokah nosi nebeški Oče, je težko razumeti, kaj bi bilo pa za nas boljše (in za tiste, ki jih morda kliče), kakor da nam dá svetih duhovnikov? Ampak tako sklepamo mi. Spomnimo, da je 2 nedelji nazaj tudi apostol Peter imel zelo plemenito pripombo na to, da bo Jezus moral trpeti, biti zavržen, umreti in vstati: »To se ti nikakor ne sme zgoditi (Mt 16,22).« Pripomba je bila satanska. Naš sklep, čeprav plemenit, ni vedno božji. Morda nam Gospod govori tudi po tem, da nam duhovnikov ne dá, niti škofa. Zagotovo je to znamenje, ki bi najprej moralo zaposlovati škofe in nas duhovnike: kako brati to znamenje?
Smo kaj zgrešili, če kličemo Gospod, Gospod, daj nam pastirjev? Verjetno ne. A preden polagamo k Jezusu našo gorečo prošnjo, je prav, da daleč najprej prisluhnemo Jezusu, Njegovi besedi. Jezusova beseda ima namreč sama v sebi moč, da naše srce preobraža v srca svojih sinov in hčera, ki bodo znali vedno bolj prositi, to, kar nam Bog Oče želi podariti v naročje. Poslušnost torej. Ni najprej naša akcija, »pritiskanje« na Gospoda, da že dolgo čakamo, da nas hudo pesti ta stiska… saj vidi stisko svojega ljudstva, sem prepričan, da sprejema tudi naše nihanje med obupom in upanjem. A poslušanje Njegove besede usposablja naše srce, da odpre oči in uvidi, kaj Gospod govori, kam kaže Njegova pot; Jezusova beseda me more osvoboditi tudi tega, da bo Jezus delal v našem narodu, škofiji, župnijah po našem ključu.
To spoznavanje, kaj nam govori v tem trenutku pa je eno globoko kopanje k temelju Kristusu: in globlje ko se gre, težje in počasneje in bolj mukotrpno postaja. Verjamem, da smo se že znašli v tem skupnem iskanju Kristusa. Morda pa je ravno ta nuja, da moramo kopati globlje, bogastvo današnjega časa. Ko se zbiramo k molitvi, da bi nam Sveti Duh dajal spoznanja, kako hoditi naprej za Kristusom z manj duhovniki, starejšimi duhovniki. Za Boga nikoli ni brezupne situacije; spomnimo se na Kristusa na križu! Če bomo zvesto iskali najprej Kristusa, Njegovo besedo, bomo lahko sprejeli odgovore, bo Duh že pokazal, kako iti naprej – je že marsikje v Sloveniji pokazal.
Petrovce sep 2020 01Bodo pa tudi povodnji in so že. Naše iskanje in življenje po Gospodovi besedi (=zidanje hiše na temelju) pa bo, tako pravi Jezus, doživelo tudi nevihte, povodnji, da bi vse, kar poslušamo in upamo (zidamo na Jezusu), temeljnemu kamnu, pokazalo kot nesmisel, napor brez uspeha; da se vse izravna z zemljo, da ni več nobenega ostanka. Verjetno je to tudi skušnjava današnjega časa: 7 let molimo, kličemo, tudi iščemo Jezusovo voljo, pa ni odgovorov, kakršnih bi si želeli (vsaj kak kandidat) – pustimo vse skupaj in se razidimo. In vse bi pustili, da se izravna z zemljo. Božji molk, občutek zavrnitve je najuspešnejši teren za malodušje, skušnjava za vero in zaupanje, češ, ali nam je Gospod še blizu, nas res ljubi?
Že to, da smo se tukaj zbrali verniki, je za vse nas spodbuda, da v veri v Očetovi ljubezni vztrajamo! Končno smo vsi napolnjeni s Svetim Duhom. Zato je vztrajanje v molitvi Jezusovega naročila o prošnji za delavce v Gospodovem vinogradu naloga, ki je gotovo rodovitna. Sem pa kar prepričan, da tudi čez 10 … let nikakor ne bomo vzpostavili stvari, da bo vse po starem. Tisti čas je mimo, je bil milosten za takrat. Pozorno poslušanje Božje besede, premišljevanje le te, poslušanje navdihov Svetega Duha, skupna molitev… vse to pa nam daje voljno srce, svobodno srce, za darove, ki jih ljubeči Oče želi danes naklanjati svojim otrokom: mogoče tudi to, da bi spoznavali kdo so ti delavci, ki nam jih bi Jezus rad naklonil (morda še »drugih 72«, prim. Lk 10,1), za katere molimo. Verjetno nas Gospod vabi na poti, ki so nam še neznane, so pa znane Njemu. Smo povabljeni na pot iz svojih »mest«, kakor Abraham; Gospod bo že kazal pot. Da bi jo skupaj iskali, je naša skupna molitev in klicanje Svetega Duha nezamenljiva naloga. Lahko sicer ostanemo trdo zasidrani v naši prošnji: samo duhovnikov hočemo! a če v tem času to ni Božja volja, jih ne bo.
Tukaj smo v Marijinem svetišču: v torek smo praznovali njen rojstni dan. Tudi Marija je bila ena velika poslušalka Božje besede, jo ohranjala in premišljevala v svojem srcu. Pa še delila je svoje misli, veselje, vero s svojimi sorodniki. Marija je sprejemala (ves čas!) Božji načrt, kljub temu, da si takšnega verjetno ni v sanjah predstavljala. Spomnimo, da Gospod tudi njej ni vsak teden pošiljal angela Gabrijela, da ji bi prinašal novice od Očeta. Je bilo kar nekaj let molka, pregon v Egiptu – pa je šlo za Božjega sina. Tudi nam je Marija spodbuda in zagotovilo, da če Božji besedi damo prostor in čas, da jo premišljujemo, ohranjamo, delimo, v nas rodi kakšen sad. Na ta način potem bomo slej ko prej »zadeli«, kaj je treba tudi storiti: oz. bomo sposobni sprejeti to, kar nam danes nebeški Oče daje, čeravno se zdi, da je nenavadno."

Janez Kozinc