Natisni

krizmena 1

Na praznik apostolov Petra in Pavla, se je celjska krajevna Cerkev zbrala ob novem škofu Maksimilijanu pri krizmeni maši. Obnovitev duhovniških obljub in posvetitev svetih olj, ki se običajno zgodijo na veliki četrtek, smo obhajali na dan, ko je večina duhovnikov obhajala obletnico mašniškega posvečenja.

 

Objavljamo nagovor in razmišljanje škofa Maksimilijana:

OB OBHAJANJU KRIZMENE MAŠE
»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20)
    Krizmeno mašo obhajamo letos zaradi znanih razmer ob neobičajnem času, na praznik apostolov Petra in Pavla. Naj bo to priložnost, da še bolj prisluhnemo sporočilu tega dogodka, ki na poseben način zaznamuje vsak dan našega duhovniškega življenja.
   1. Apostola Peter in Pavel predstavljata trajno ukoreninjenost duhovniške službe v Božjem klicu in v Božji besedi, ki dajeta temu klicu vsebino in smer. Poklicani smo iz občestva Svete Trojice in poslani v občestvo Cerkve. Poslani smo kot občestvo – »po dva in dva« (Mr 6,7), da bi živeli občestvo in ga ustvarjali. »Naredite vse narod za učence« (Mt 28,19a), pomeni prebujati v vseh ljudeh odprtost za Božji klic in pričevati za dostojanstvo Božjega sinovstva. Apostola Peter in Pavel odpirata v Božjem Duhu, ki sta ga prejela tako kot mi, evangeliju pot tako do judov kot do poganov, tako do tradicionalistov kot do liberalov, saj nismo »prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak duha posinovljena, v katerem kličemo 'Aba, Oče'. Sam Duh namreč pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,15-16)
   2. Pri tej sveti maši bomo duhovniki najprej obnovili obljube prvemu klicu za Gospodom v duhovniški službi, ki ga danes predstavlja čisto konkretno vsakdanje občestvo najprej s svojim škofom, kot vidno vezjo edinosti s Kristusom, kot izvorom našega duhovništva, potem pa tudi občestvo drug z drugim. V duhovništvo nismo sami poklicani zato, da bi sami hodili za Njim, ampak skupaj z bratom. Biti njegovi pomeni biti poslani, biti za druge. Čeprav je marsikdaj drugi naporen in se moramo boriti s skušnjavo, da bi se umaknili, mi drugi vendarle bistveno pomaga, da lahko živim evangelij in pričujem za ljubezen. Samo na ta način pa lahko oznanjam Boga in njegovo Kraljestvo. Zato danes obnavljamo tudi zavezo občestva z Božjim ljudstvom, h kateremu smo poslani. Nismo duhovniki zase, ampak za ljudi, ki jim najbolj služimo po službi zakramentov, po katerih priteka vanje novo življenje.
   3. Zato je drugo veliko opravilo današnje svete maše blagoslov krstnega in bolniškega olja ter posvetitev svete krizme. Sveta olja bodo vse leto vidna vez edinosti med škofom in župnijskimi občestvi, kjer se bo po zakramentih podeljevalo in hranilo novo življenje. »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19b). Zavedajmo se, da ne oznanjamo v svojem imenu, tudi ne v imenu neke uradniške institucije, ampak »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, v imenu Boga Očeta, ki je »svet tako ljubil, da je dal svojega edinorejenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Po svojem Sinu nam je dal »novo zapoved«, ki zaobjema vse ostale: »Ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Naša glavna naloga je torej – in ta ni vedno lahka -, da najprej dopuščamo in sprejemamo Očetovo ljubezen, da nas prevzema in nas spreminja, nato pa za to ljubezen pričujemo tudi našim bratom in sestram. V izpolnjevanju nove zapovedi bomo lahko prepoznavali Boga kot Očeta in sebe kot njegove sinove, ki jim je Oče zaupal vse in nam ostaja do konca zvest. Premalo je, da smo samo njegovi služabniki, čeprav še tako pobožni. Postajati moramo njegovi prijatelji v vsakdanjih stvareh. Sveta olja so vidna znamenja učlovečenja Božje ljubezni, ki vstopa na konkreten način v konkretno življenje. Ne Boga in ne bližnjega ne morem ljubit brez telesa, na zgolj duhovni način. Potrebni so moji konkretni koraki, potrebna je materija. Sveta olja so tako neke vrste »mazilo in vezivo« občestva, ki hranijo in usposabljajo posamezne člane in člene, da lažje živimo občestvo v enem Kristusovem telesu. Pri vsaki sveti maši se to olje po maziljenih duhovniških rokah razliva na vse ter nas povezuje in dela za Kristusovo telo.
   »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Ta zadnja Jezusova beseda v Matejevem evangeliju, ki izpolni in dopolni vse napovedi Pisma (Mt 1,23). Tega zagotovila Jezus učencem ni dal pod pogojem, da bodo popolni, da bodo vredni tega poslanstva. Pred seboj je imel nepopoln zbor – ostalo jih je zgolj enajst, in še ti so dvomili (Mt 28,17). Z lahkoto se v tem zboru prepoznamo tudi sami. A kljub temu smo njegovi, od njega poklicani. Pri tej sveti maši želimo okrepiti spomin na Klic, ki nas je pred davnimi leti tako zadel, da smo stopili na pot duhovništva! Verovali ali vsaj slutili smo, da nismo sami, da bo On z nami, ne samo na nek duhovni, ampak na konkretno način – po ljudeh, ki jih imamo radi, ki imajo nas radi, za katere želimo nekaj storiti, za katere smo bili pripravljeni nekaj pustiti iz rok, stopiti za en korak v neznano in negotovo. Upali in verovali, da nas bo tam pričakalo občestvo. Slutili smo in želeli smo si, da je prav v občestvu, v življenju z drugimi in za druge, naše resnično – novo življenje.
   »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Naj odmeva v nas ta klic v tem trenutku in skozi vse leto naše duhovniške službe. Naj odmeva čim globlje – v stiskah in preizkušnjah, v dvomih in naveličanosti, ko bedimo ali spimo, v molitvi in daritvi, v veselju in hvaležnost. V vsakem trenutku smo Kristusovi duhovniki, in on je z nami »vse dni do konca sveta.«

Škof Maksimilijan