Celje, 1.4.2010
Novoimenovani celjski škof dr. Lipovšek je med krizmeno mašo v celjski stolnici, ki jo je daroval mariborski nadškof pomočnik dr. Turnšek, nagovoril zbrane duhovnike in vernike.

Poslušali smo božjo besedo, ki danes najprej nagovarja nas duhovnike in redovnike, ki nas je Gospod poklical in izvolil, da v moči zakramenta sv. reda vršimo duhovniško službo in v občestvu Cerkve gradimo božje kraljestvo.

1. Danes je naš dan, rojstni dan našega duhovništva. Danes smo na poseben način povabljeni v dvorano zadnje večerje, da bi na novo zaslišali Gospodovo skrivnostno vabilo in zagotovilo: »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni… Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sadostane… (Jn 15,9.16).
Ko sem se pripravljal na to bogoslužje, sem znova vzel v roke duhovno oporoko božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. »Dar in skrivnost«. Jutri mineva že 5. obletnica njegove blažene smrti, zato naj nas še na poseben način nagovarja njegova svetniška osebnost in njegova ljubezen do vseh ljudi, še posebej do naše domovine, ki jo je dvakrat obiskal in na nebu naše duhovnosti prižgal novo zvezdo: blaženega škofa Antona Martina Slomška.
Da, dragi sobratje, naše duhovništvo je po besedi božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. dar in skrivnost; dar, ki smo ga prejeli, ko nas je Gospod poklical in izvolil, da smo njegovi prijatelji in sodelavci pri delu odrešenja, med »že« in »še ne« božje odrešitvene zgodovine (prim Rim 8, 18-19).
In danes, na Veliki četrtek, na rojstni dan duhovništva in evharistije, v evharističnem letu in letu duhovništva, želimo ta dar, to izvolitev na novo doživeti, osmisliti, obogatiti, posvetiti in utrditi v globoki hvaležnosti in novi pripravljenosti: »Tukaj sem Gospod, pripravljen spolniti tvojo voljo« (prim. Ps 39,9).
Duhovništvo je dar in skrivnost; skrivnost, ki se nam razdeva v Jezusu Kristusu in nas po zakramentu sv. reda tako tesno povezuje z njim, da se v moči Sv. Duha popolnoma poenotimo z njim in se naše duhovništvo uresničuje v njegovi osebi »in persona Christi«. To se najgloblje izraža pri obhajanju zakramentov, še posebej pri osrednjem dogajanju in skrivnosti sv. evharistije, ko je on v nas in mi v njem in po nas izgovarja besede postavitve: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas… to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin (2 evh. molitev).
V tej skrivnostni povezanosti med duhovnikom in Jezusom Kristusom je letos na začetku postnega časa z rimskimi duhovniki razmišljal papež Benedikt XVI., ko so skupaj brali odlomek iz pisma Hebrejcem, ki smo ga tudi mi danes brali in je v njem rečeno, »da je vsak veliki duhovnik vzet izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve za grehe in more imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo, ker je tudi sam obdan s slabostjo« (Heb 5, 1-2).
V moči zakramenta sv. reda smo tako močno povezani s Kristusom, da smo kot taki most med Bogom in ljudmi. In kakor Jezus s svojo pokorščino Očetu do smrti, smrti na križu dviga, posvečuje in odrešuje našo človeško naravo in vse stvarstvo, tako je tudi duhovnik poklican, da je kažipot k Bogu, da se po njegovi službi uresničuje delo odrešenja. Tu je bistvo duhovništva.

2. Danes blagoslavljamo sveta olja; blagoslavljamo bolniško olje, s katerim bodo maziljeni bolniki, ostareli in onemogli. V tem blagoslovu se zrcali naša služba malim, ubogim in trpečim. To je razpoznavno znamenje Kristusovih učencev (prim. Jn 13,35) od katerega je odvisna naša sedanjost, prihodnost in večnost (prim Mt 25, 31-46).
Danes blagoslavljamo krstno olje, s katerim bodo maziljeni novokrščenci, še posebej katehumeni. V tem blagoslovu se zrcali temeljno poslanstvo Cerkve, ki je oznanjevanje evangelija vsemu stvarstvu, na vseh ravneh: v družini, pri verouku, v družbi, v Cerkvi; v vedno novi pripravljenosti presojati znamenja časa in vedno nova vprašanja osvetljevati z lučjo evangelija (prim. Lk 12,56).
Danes posvečujemo sv. krizmo, s katero bodo maziljeni novokrščenci, birmanci, diakoni, duhovniki, pa tudi nove cerkve, oltarji in druga oprema, ki je v službi bogoslužja. Tudi mi smo prejeli ta dar, tudi mi smo bili maziljeni s Sv. Duhom in danes na rojstni dan našega duhovništva znova slišimo naročilo: »umevaj kar delaš, ravnaj se po tem kar opravljaš, živi po skrivnosti Gospodovega križa (Obred posvetitve mašnikov).
Ni vedno lahko ohraniti zvestobo; pridejo preizkušnje, ovire in skušnjave vseh vrst. Veliki svetniki, med njimi naš zavetnik sv. Janez Vianney so se soočali s silami teme, ki so jih srečevale na poti življenja. Sam Jezus je doživljal skušnjave na začetku svojega javnega delovanja (prim. Mt 4,1-11).
In če se kdaj komu izmed nas zamegli pred očmi, podobno kot je svoje poslanstvo doživljal Jezus v vrtu Getsemani (prim. Mt 26,36), vemo kam moramo iti: k Jezusu, ki nas vabi »pridite k meni, vi ki se trudite in ste obteženi« (Mt 11,28) … »vzemite, jejte to je moje telo, ki se daje za vas« (evharistična molitev), da bo moje življenje v vas, da boste sebi in drugim znali odgovoriti na vprašanja in preizkušnje, ki jih prinaša življenje. Besedam postavitve sledi opozorilo: »skrivnost vere« in naš odgovor: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«. To pomeni, da se v nas uresničuje velikonočna skrivnost; da v nas umira stari človek in se rojeva novi človek, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (prim. Ef 4,24). Tega prerojenja si vsi želimo. To prerojenje naj rojeva obnova naših duhovniških obljub, na Veliki četrtek Gospodovega leta 2010, v letu duhovništva in v letu Slovenskega evharističnega kongresa in beatifikacije evharističnega pričevalca, božjega služabnika Alojzija Grozdeta.

3. Danes se naši škofje, ki somašujejo s svojimi duhovniki in redovniki po naših stolnicah, zahvaljujejo svojim duhovnikom za njihovo zvesto službo in za pričevanje duhovniškega in redovniškega življenja. Tudi jaz, ki bom, če Bog da, s škofovskim posvečenjem poklican za prvega duhovnika, učitelja in pastirja celjske škofije, bi se rad skupaj s tukaj navzočim g. nadškofom pomočnikom zahvalil vam dragi sobratje v duhovniški in redovniški službi, za zvestobo in predanost, s katero sodelujete v poslanstvu Cerkve, večkrat sredi tegob in preizkušenj vsakdanjega življenja. Posebej bi se rad zahvalil vsem, ki upravljate dve, ali celo več župnij, večkrat v težkih pogojih in pri šibkem zdravju. Ob začetku moje službo za blagor božjega kraljestva v celjski škofiji, si želim predvsem to, da bomo dobri sodelavci in prijatelji in bomo v enodušni molitvi in bratski skupnosti drug drugega podpirali za blagor božjega kraljestva. To je moja želja, to je tudi moje velikonočno voščilo.

Z nami ste danes diakoni in bogoslovci, naše veselje in naše upanje. Zahvalimo se vam, za vaše pričevanje, ko se z mladostno pripravljenostjo in odgovorno ljubeznijo pripravljate na duhovniško službo. Skupaj z vami hvalimo Gospoda, da ste odgovorili na božji klic. Ostanimo v Kristusu in njegovi ljubezni, da bomo vedno globlje doumeli Jezusovo zagotovilo: »Vi , ki ste vse zapustili in šli za menoj, boste prejeli stokratno in v delež večno življenje« (prim. Mt 19, 29).
Z nami ste tudi vi dragi verniki, ki nas povezuje krstno duhovništvo in maziljenje s Svetim Duhom pri sv. birmi. Vam se zahvalimo za vaše sodelovanje in pomoč pri duhovnem poslanstvu naših župnij in vernih občestev. Posebej smo vam hvaležni za vašo molitev za duhovne poklice in svetost duhovnikov, redovnikov in redovnic. Vsi smo učenci našega Gospoda, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9).
Vsi skupaj sedaj odprimo vrata Kristusu, ki nas danes na Veliki četrtek na poseben način vabi, da obnovimo prvotno ljubezen (prim. Raz 2,4) in mu z veseljem služimo »v resnici in ljubezni« (prim Ef 4,15). Amen.

Dr.Stanko Lipovšek
novoimenovani celjski škof