Vsako povprečno soboto pred belo nedeljo so šolska vrata praviloma zaprta in dvorišča okrog izobraževalne ustanove prazna. A mladi naše škofije znajo spremeniti tudi to! Na soboto v velikonočni osmini se jih je namreč okrog 200 že dopoldne zbralo v Osnovni šoli Vojnik.

Vsak poznavalec stanja področja dela z mladimi bo vedel, da je številka spoštovanja vredna, še posebej, ker srečanje ni potekalo kar tako, v kakšnem razpuščenem ozračju, temveč je bilo vsebinsko podkovano z geslom: »In boste moje priče.« (Apd 1, 8)

V nasprotju s splošnim pričakovanjem današnjih trendov pa na prireditvi, ki so jo organizatorji - Center za duhovne poklice in Škofijski odbor za malde Celje - poimenovali »Škofija fest« mladi niso pričali o alkoholu, razgrajaštvu ali drugih grdih razvadah, temveč o Njem. S pomočjo voditelja so se naučili štirih pomembnih besed, ki so odmevale skozi ves dan. Prvi besedi, ki so jih zbrani v skupnem prostoru osvojili naprej sta bili: »Pa bomo!« Med molitvijo, pesmijo in pozdravom predsednika ŠOM Celje ter ravnateljice šole se je večina vse bolj intenzivno spraševala, kaj pravzaprav bomo, kaj besedi sploh pomenita?  Še pred koncem uvodnega dela so dobili odgovor. Vsi zbrani so se spomnili časa, ko se je po vstajenju Gospod 40 dni prikazoval apostolom ter besed, ki jim jih je izrekel tik pred odhodom: »In boste moje priče.« In mladi so rekli: »Pa bomo!« Naučili so se vzklikati še dve besedi, tako da se je geslo njihovega srečanja populariziralo približno takole: »Pa bomo! Kaj bomo? Njegove priče!«

Okrog dvesto mladih je torej v Vojniku odločno zatrdilo, da ne bodo čakali na romarska potovanja v daljne kraje, ampak bodo Jezusove priče kar na našem koncu sveta, kar tu, v župnijah Škofije Celje. Spoštovanja vredna odločitev. Še posebej, če upoštevamo, da so se ti mladi odločili kar za 24-urno pričanje na dan. Vsak po svojih sposobnostih.

Tako so bili po uvodnem delu nekateri Njegove priče prek sodelovanja v kvizu o Danijelu Halasu. Trinajst ekip je primerjalo svoje znanje in pet najboljših (po končnem vrstnem redu: Velenje-Sv. Martin, Sv. Jurij ob Taboru, Nova Cerkev, Bele Vode, Brestanica) si je zagotovilo sodelovanje na finalu metropolitanskega kviza, ki bo to soboto v Mariboru.

Drugi, bolj mišično nadarjeni, so pričevali drugače. Štiri fantovske in dve dekliški ekipi so se pomerile v košarki (zmagali sta ekipi iz Vojnika), v odbojki je tekmovalo šest dekliških ekip (zmagala je tista iz Salezijanskega mladinskega centra Celje), v nogometu pa sedem fantovskih (tu so slavili mladi iz Šoštanja). A to še ni bilo vse! Program je pričevanje za Gospoda omogočil tudi tistim, ki imajo radi umetnost. V dopoldanskem času so se tako, poleg kviza in športnih iger, odvijale še glasbena, likovna in filmska delavnica. Za novinarsko je resda zmanjkalo interesa, a nič hudega – novinarjev je že tako  pogosto  preveč. Bolj bistveno je, da so bili vsi zbrani zaposleni pod geslom dne.

In ko so po koncu programa zares obudili darove Sv. Duha, je bil čas ravno pravšnji za sveto mašo. Daroval jo je g. nadškof Anton Stres, ki je s svojo prisotnostjo v vojniški cerkvi poudaril tisto, kar tudi sicer pravi o sebi: da ima mlade rad. V njihovi družbi in ob spremstvu (duhovnih) voditeljev mladih po župnijah, je daritvena slovestnost pustila poseben, neizbrisen pečat. Takšen, ki ga bodo prihodnje leto gotovo radi še enkrat odtisnili!

M. Štruc; foto: J. Potrpin

Več fotografij ...