Dokument Prednostne pastoralne naloge za Škofijo Celje je sprejet in pripravljen, da ga začnemo uresničevati.

 Š K O F I J A C E L J E

PREDNOSTNE
PASTORALNE NALOGE

Uvod
Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem naroča, naj si Cerkev v roku treh let izdela pastoralni načrt. Ta rok je že potekel. Pastoralni svet celjske škofije misli, da lahko z izdelavo prednostnih pastoralnih nalog prispeva k uresničitvi naloge, ki jo je Slovenskemu pastoralnemu svetu zadal Plenarni zbor.
Pastoralno delo v škofiji zahteva, da imajo vsi pastoralni delavci pred seboj jasno postavljene cilje in prednostne naloge in hkrati tudi sredstva in poti, kako naj jih dosežejo. To pomeni, da imajo na voljo škofijski pastoralni načrt ali vsaj jasno postavljene prednostne naloge, da jih poznajo in jih prednostno uresničujejo, da pa ta načrt tudi dopolnjujejo in popravljajo na osnovi izkušenj in spoznanj.
Veliko pobud in dejavnosti, ki jih niza pričujoči načrt, se po naših župnijah že uresničuje. Posamezne teme smo v zadnjem desetletju že večkrat premišljevali, zapisali in uresničevali. Novost načrta je potemtakem v sveži povezanosti vsebin, v prednostnih izbirah in v odločni volji po razvoju pastorale po župnijah celjske škofije.

I. UTEMELJITEV: Nova evangelizacija
Papež Janez Pavel II. je vso katoliško Cerkev poklical k novi evangelizaciji. Ta klic še prav posebej zadeva našo novo celjsko škofijo, saj so odločilni razlogi za njeno ustanovitev pastoralni, kar pomeni še bolj uspešno evangelizacijsko delovanje. Tega se nova škofija živo zaveda.
K novi evangelizaciji smo poklicani vsi. Minil je čas, ko smo pastoralno dejavnost razumeli kot dejavnost duhovnikov in posvečenih oseb. Pastorala je v najširšem smislu vsakdanje življenje Cerkve. Zato je vsak, kdor živi v Cerkvi, dolžan skrbeti za rast Božjega kraljestva. Sprejeti danes ta izziv je bolj nujno kot kdajkoli prej. Kajti podobno kot v širšem slovenskem in evropskem prostoru tudi na področju celjske škofije opažamo vedno večjo versko brezbrižnost. Ljudje formalno še ostajajo člani Cerkve in ohranjajo določene verske tradicije, vendar pozunanjeno, ker njihove prave vsebine ne poznajo (npr. krst, birma, poroka) in v globini vse manj čutijo s Kristusom in Cerkvijo. To razberemo iz opuščanja zakramentalnega življenja in iz vse bolj moralno spornih življenjskih slogov. Posebej zaskrbljujoče je duhovno in moralno stanje mladine in mladih družin.
K novi evangelizaciji smo poklicani vsi že v moči zakramentov svetega krsta in svete birme. Vendar je danes naša zavzetost še toliko bolj potrebna, ker se spreminja tudi sama tisočletna cerkvena struktura glede poklicanosti in osebja. Duhovnikov in redovnikov je namreč vse manj. Naša škofija to še posebej močno čuti. Komaj je nastala, že se mora soočati z velikim pomanjkanjem osebja za vodstvene in oznanjevalne naloge. Pa tudi če bi bilo dovolj duhovnikov, to ne bi odvezovalo drugih članov Cerkve od dolžnosti zavzetega sodelovanja pri vseh nalogah Cerkve.
Zaupamo Svetemu Duhu in vemo, da nas bo vodil tudi iz te krize. Vendar le, če bo našel dovolj srčnih sodelavcev. Sveti Duh ob nastanku nove celjske škofije nagovarja vsakega izmed nas, naj se mu odpre in odkrije v sebi željo in zmožnosti, da prispeva k graditvi krščanskega občestva in k novi evangelizaciji.

II. SPLOŠNI CILJ
Naš cilj in krovno vodilo vsega tega pastoralnega načrta je:
Narediti iz celjske škofije dinamično, povezano in misijonarsko goreče krščansko občestvo.

III. POSEBNI CILJI
Naši posebni cilji in naše pastoralne prioritete v naslednjih letih so:

1. Okrepiti sodelovanje vseh v pastoralnih strukturah in dejavnostih na ravni škofije, župnij ter združenj.
2. Okrepiti vzgojo v veri naše mladine.
3. Pomagati zakoncem in družinam, da bodo živele krščansko in v veri vzgajale otroke.
4. Pospeševati dobrodelnost.

Štiri pastoralne prioritete, ki smo jih izbrali, ne pomenijo zanemarjanja ostalih dejavnosti Kristusove Cerkve na Celjskem. Redna zakramentalna, bogoslužna in molitvena praksa ostaja srčika vse naše pastorale in duhovnosti. S prioritetami za določeno obdobje le usmerimo skupno pozornost in energijo tja, kjer so potrebe največje in kjer vidimo najboljša vstopna mesta za novo evangelizacijo.

IV. NAČIN, KAKO TO URESNIČITI
Vzgajali bomo nove pastoralne sodelavce in poklice ter v pastoralno delo vključili vse vernike:
A) s krepitvijo molitve in dela na vseh ravneh za nove duhovne poklice ter za nove laične sodelavce in voditelje;
B) s stalnim oblikovanjem članov župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov, da bodo vedno bolj samozavestni in aktivni v življenju župnij;
C) z vzgojo novih bogoslužnih sodelavcev, katehetov/katehistinj, voditeljev različnih gibanj in skupin, da bodo lahko prevzemali več pastoralne odgovornosti in se zanjo ustrezno duhovno in strokovno usposobili;
D) z usposabljanjem duhovnikov, da bodo pripravljeni sprejemati nove izzive; nove ne samo po obsegu dela, temveč predvsem v pastoralni kakovosti;
E) s temeljitim premislekom o sedanji personalni in pastoralno-geografski ureditvi, z namenom da v prihodnjih letih opravimo nujne spremembe;

Vzgojo v veri naše mladine bomo okrepili (mladinska pastorala):
A) z vzgojo dobrih mladinskih voditeljev (animatorjev);
B) z zbiranjem mladine v rednih mladinskih veroučnih srečanjih;
C) z ustanavljanjem in podpiranjem katoliških mladinskih organizacij in gibanj;
D) z ustanavljanjem katoliških vzgojnih zavodov in šol;
E) z mladinskimi srečanji in romanji na ravni dekanij in škofije;
F) s prenovo birmanske kateheze kot predstopnjo mladinske pastorale;

Zakoncem in družinam bomo pomagali (družinska pastorala):
A) z oznanjevanjem in katehezo o dostojanstvu moža in žene ter družine;
B) z okrepljeno in intenzivno pripravo na sklenitev zakona;
C) z ustanavljanjem zakonskih skupin po župnijah;
D) z organizacijo srečanj za družine po župnijah in dekanijah;
E) s pomočjo zakoncem v krizi in civilno ločenim;
F) s posebno skrbjo za starejše člane družin;
G) z javnim zavzemanjem za takšno družbeno in kulturno okolje, ki bo naklonjeno družini.

Pospeševali bomo dobrodelnost (karitativna dejavnost):
A) z usposabljanjem in pridobivanjem novih karitativnih sodelavcev in voditeljev karitativnih skupin;
B) z ustanavljanjem župnijskih karitas in drugih dobrodelnih organizacij s ciljem, da bo imela vsaka župnija kakšno dobrodelno organizacijo;
C) s krepitvijo in podporo delovanja Škofijske karitas Celje;
D) z organiziranjem dobrodelnih prireditev po župnijah in dekanijah;
E) z oznanjevanjem evangeljskih načel sočutja in solidarnosti.

V. KONKRETNI UKREPI
1. Vzgajali bomo nove pastoralne sodelavce in poklice ter v pastoralno delo vključili vse vernike:

A) s krepitvijo molitve in dela na vseh ravneh za nove duhovne poklice ter za nove laične sodelavce in voditelje;

1. Vzpodbujamo k nastajanju in živosti molitvenih skupin za duhovne poklice ter prirejamo molitvena srečanja za duhovne poklice na dekanijski in škofijski ravni.
2. Odgovorni za duhovne poklice in pristojna komisija pripravita letni načrt delovanja.
3. V prihodnjem letu škof pripravi pastirsko pismo o duhovnih poklicih.
4. V oznanjevanju in katehezi poudarjamo soodgovornost vseh za pastoralno življenje v naši škofiji.
5. V župnijah pozorno spremljamo in spodbujamo tiste, ki kažejo poklicanost in nadarjenost za kakršnokoli obliko sodelovanja; pošiljamo jih na duhovne vaje, na usposabljanja in jim omogočimo aktivno in ustvarjalno delo v župniji.
6. Večjo pozornost kot doslej posvečamo iskanju in izobraževanju stalnih diakonov.
7. Ohranjamo povezanost s teološko izobraženi laiki, četudi trenutno ne delujejo v skladu s svojo izobrazbo; v ta namen pripravimo seznam le-teh in poiščemo oblike sodelovanja.
8. Podpiramo in krepimo delovanje duhovno-izobraževalnih središč; poleg sv. Jožefa v Celju, ki ostaja osrednja tovrstna ustanova, bomo ustanovili še nekaj manjših a podobnih središč, da bomo bolje pokrili ves teritorij škofije.
9. Na območju škofije ustanovimo vsaj en duhovni center oz. center za duhovne vaje s stalnim duhovnim očetom in različnimi programi za mladino in odrasle.
10. Na dekanijski in škofijski ravni prirejamo vsaj vsaki dve leti srečanja za ministrante in druge mlade, ki kažejo veselje do dela v Cerkvi.
11. Ljudski misijoni oz. župnijske duhovne obnove v prihodnjih letih večjo pozornost posvečajo krepitvi laikov.

B) s stalnim oblikovanjem članov župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov, da bodo vedno bolj samozavestni in aktivni v življenju župnij;

1. Vsaka župnija ima pastoralni (ŽPS) in gospodarski svet s ključarji (ŽGS), ki medsebojno sodelujeta in o svojem delu obveščata širše župnijsko občestvo.
2. Župnijski pastoralni sveti se v prihodnjih letih posvečajo uresničevanju pričujočega načrta, obenem nadaljujejo delo pastoralnega in duhovnega poglabljanja, kot je praksa v Cerkvi na Slovenskem po Plenarnem zboru (zbirka Naše poslanstvo).
3. Vsako srečanje ŽPS mora imeti duhovni in izobraževalni moment, kakšno srečanje pa naj bo izključno temu namenjeno.
4. Srečanj ŽPS naj bo vsaj 5 na leto.
5. Najmanj na vsaki dve leti naj dekanija organizira srečanje vseh članov ŽPS; tovrstno srečanje naj ima močan duhovno-izobraževalni moment, kakor tudi možnost za soočanje različnih mnenj in praks.
6. Člani gospodarskih svetov naj pri obnovah cerkvenih objektov prevzemajo čim več organizacijskih in tehničnih opravil ter na ta način razbremenijo duhovnika; ob večjih gradbenih delih naj se ustanovi gradbeni odbor.

C) z vzgojo novih bogoslužnih sodelavcev, katehetov/ katehistinj, voditeljev različnih gibanj in skupin, da bodo lahko prevzemali več pastoralne odgovornosti in se zanjo ustrezno duhovno in strokovno usposobili.

1. V vsaki župniji iščemo in usposabljamo nove katehete in katehistinje za osnovnošolsko katehezo; poleg katehetov z misijo bomo v skladu s škofijskimi navodili vzgajali še katehetske pomočnike.
2. Katehetski pomočniki pomagajo predvsem pri delu z majhnimi otroki in tam, kjer je potrebno več odraslih vzgojiteljev.
3. Škofija bo skrbela za visoko kakovost Katehetsko-pastoralne šole (KPŠ), na vseh ravneh pa bomo spodbujali katehetske sodelavce, da se je udeležujejo.
4. V naših župnijah deluje več katehistinj in katehetov brez misije; njihov položaj je potrebno narediti pregleden in ga ovrednotiti; škofija bo sestavila seznam vseh, da se jih bo lažje vključilo v osnovno katehetsko usposabljanje ali druge programe primerne njihovi izobrazbi in izkušenosti.
5. Vsako gibanje ali združenje nenehno išče voditelje in skrbi za njihovo izobraževanje; program izobraževanja v vednost predložijo škofiji.
6. Kjer so potrebe, župnija predlaga in vzgoji voditelja besednega bogoslužja ali vsaj voditelja skupnih molitev (po vzoru že delujočih voditeljev šmarničnih pobožnosti).
7. Voditelj besednega bogoslužja je deležen osnovnega katehetskega usposabljanja in mora imeti ustrezno škofijsko potrditev.
8. Bogoslužne sodelavce vzpodbujamo k lepemu in duhovnemu sodelovanju in jim omogočamo glede tega tudi izobraževanje.
9. Bogoslužni glasbeni sodelavci (pevci, pevovodje, organisti) se udeležujejo njim namenjenih srečanj in izobraževanj (npr. orglarska šola pri sv. Jožefu v Celju).
10. Za katehete in trajne pastoralne sodelavce poiščemo možnost zaposlitve ali vsaj pravičnega nagrajevanja; v ta namen izdelamo finančni načrt.
11. Da bi se izognili pojavu »pregorevanja« pastoralnih delavcev, pazimo, da ne bremenimo »vedno istih« temveč iščemo in usposabljamo nove, včasih pa tudi kakšno dejavnost omejimo.
12. Na dekanijski ravni vsaj enkrat letno pripravimo srečanje oz. pastoralno konferenco za vse aktivne pastoralne sodelavce (duhovniki, katehisti, voditelji skupin,...).
13. Prirejamo duhovne vaje za člane ŽPS, ključarje, pevce, bralce in druge pastoralne sodelavce na ravni dekanije ali škofije.
14. V prihodnje naredimo program za katehezo odraslih in mlajših upokojencev, da ti lahko najdejo svoje aktivno mesto v delu za Cerkev in bližnjega.

D) z usposabljanjem duhovnikov, da bodo pripravljeni sprejemati nove izzive; nove ne samo po obsegu dela, temveč predvsem v pastoralni kakovosti.

1. Že zaradi pravičnosti, predvsem pa zaradi večje pastoralne učinkovitosti delo duhovnikov v »Gospodovem vinogradu« porazdelimo po načelu: razbremeniti preobremenjene in aktivirati premalo obremenjene.
2. Vsak duhovnik je član širokega škofijskega občestva in naj bo pripravljen sprejemati naloge, ki presegajo zgolj župnijsko raven.
3. Duhovniki naj bodo predvsem v službi pastorale, ostalo delo pa naj čim bolj prepuščajo laikom.
4. Odločilnega pomena bo timsko delo duhovnikov in laikov; to naj bo ena stalnih točk dekanijskih rekolekcij ter izobraževanj duhovnikov in ostalih pastoralnih sodelavcev.
5. Ohranjamo in krepimo razne oblike srečevanja med duhovniki; bodisi družabne (npr. duhovniški piknik) ali duhovne narave (npr. postna duhovna obnova).
6. Vsak duhovnik je dolžan skrbeti za svoje zdravje ter primerno obliko počitka in dopusta; škofija bo organizirala redne zdravstvene preglede za duhovnike.
7. ŽPS in ŽGS pomagajo oskrbeti človeka vredne pogoje bivanja in hrane za župnika in kaplana; ob zamenjavi duhovnika to še posebej preverimo in poudarimo.
8. Za bolne in onemogle duhovnike v naši škofiji poskrbimo tudi preko civilnih ali cerkvenih domov za ostarele.

E) s temeljitim premislekom o sedanji personalni in pastoralno-geografski ureditvi, z namenom da v prihodnjih letih opravimo nujne spremembe.

1. Velike družbene in demografske spremembe zadnjega stoletja, pomanjkanje duhovnikov ter velika potreba po novi evangelizaciji narekujejo drugačno organiziranost cerkvenih struktur, zato bodimo vsi, duhovniki in laiki, razumevajoči in pripravljeni sodelovati pri teh strateških spremembah, ko bomo v prihodnjih letih opravili obsežnejše in strateško premišljene premestitve duhovnikov.
2. Nekatere majhne podeželske župnije bomo povezali z večjimi; ob tem vernikom obeh župnij razložimo pogoje in položaj, da bodo ljudje z razumevanjem to sprejemali in bodo solidarni drug z drugim.
3. Po potrebi bomo spremenili tudi meje dekanij.
4. V mestih in urbanih središčih bomo težili k ustanavljanju pastoralnih središč medžupnijskega značaja.

2. Vzgojo v veri naše mladine bomo okrepili (mladinska pastorala):

A) z vzgojo dobrih mladinskih voditeljev;

1. Mlade, ki kažejo dar in željo po vodenju, pošiljamo na duhovne vaje, na šolo za animatorje; v nadaljnji fazi izmed njih spodbudimo mladinske voditelje.
2. Posebno mesto pri tem naj ima Slovenska šola za animatorje s svojimi programi, med njimi tudi program za duhovnike.
3. Mladinski voditelji sprejemajo različne odgovornosti v župniji in v skupini mladih, ne pa same mladinske kateheze.
4. Mladinski katehet oz. voditelj mladinske veroučne skupine je primerno teološko izobražen; udeleži se vsaj osnovnega katehetskega usposabljanja.
5. Vsaka dekanija ob pomoči škofije pripravi program mladinskih duhovnih vaj in izobraževanja animatorjev.

B) z mladinsko katehezo;

1. Mladinska pastorala ohranja svojo duhovno in intelektualno razsežnost.
2. Pri mladinski katehezi upoštevamo tudi potrebo mladih po dinamičnih vsebinah, po druženju in po zdravem razvedrilu.
3. Vsaka župnija ima ustrezne prostore, kjer se mladi lahko zbirajo.
4. Na škofijski ravni izdelamo primeren priročnik za mladinsko katehezo oz. seznam literature.

C) z dejavnostmi, kjer pridejo mladi do izraza;

1. Po župnijah oz. dekanijah ustanavljamo različne mladinske skupine oz. ponudbe za mlade: od glasbene do dramske, športne,...; skupine ustanavljamo po načelu »najprej voditelji, potem skupina«.
2. Kjer je možno, med počitnicami organiziramo oratorije za otroke, katerih glavni izvajalci so srednješolci in študentje.
3. Kjer je mogoče, glasbeno nadarjeni mladi vsake toliko časa sodelujejo pri bogoslužju s prepevanjem duhovno ritmičnih pesmi ali psalmov.
4. Občasno mladi pripravijo in sooblikujejo mladinsko sv. mašo.
5. Spodbujamo mladinske projekte kulturnega in socialnega značaja.
6. Poskrbimo, da imajo dogodki za mlade bolj določeno ciljno skupino, da se bodo mladi lažje identificirali.

D) z ustanavljanjem in podpiranjem katoliških mladinskih organizacij in gibanj;

1. Katoliške mladinske organizacije v naši škofiji podpiramo tako, da poskrbimo za ustrezno duhovno asistenco, da jim pomagamo pri promociji kakor tudi v infrastrukturnih potrebah.
2. Posebno se trudimo povezovati animatorje in drugo aktivno mladino po naših župnijah, po možnosti v neko krovno združenje ali zvezo.
3. Že dalj časa čutimo potrebo po večji povezanosti in bolj jasni identiteti animatorjev in sploh mladih, ki jim ni vseeno za Cerkev, zato komisija za mladino premisli o možnosti za ustanovitev škofijske koordinacije.
4. Kjer že deluje več različnih mladinskih skupin ali gibanj, je potreba po povezanosti toliko večja; na dekanijski ravni izdelamo načrte za koordinacijo in srečanja katoliške mladine.
5. V večjih mestih preverimo možnosti za ustanovitev mladinskega centra.
6. Nekatere vzorce vodenja in izobraževanja mladinskih animatorjev, ki jih najdemo pri mladinskih organizacijah, zlasti pri skavtih, prenesemo še na druga področja mladinske pastorale.

E) z ustanavljanjem katoliških vzgojnih zavodov in šol;

1. V prihodnjih letih ustanovimo škofijski vzgojno izobraževalni zavod ali vsaj eno šolo.
2. Kjer so možnosti in potrebe, ustanovimo vrtec.
3. V Celju ustanovimo študentski dom.

F) z mladinskimi srečanji in romanji na ravni dekanij in škofije;

1. Dvakrat na leto pripravimo škofijske dogodke za mladino; pozimi sprejem Luči miru iz Betlehema, poleti škofijsko romanje mladih.
2. Prizadevamo si, da dogodki na škofijski ravni pripomorejo k večji prepoznavnosti škofije in identifikaciji z njo.
3. Po dekanijah pripravimo vsaj enkrat na leto kakšno dekanijsko srečanje mladih; srečanja so lahko različne narave – od romanja do športa; vedno pa bodi razvidna duhovna nota; vzorec srečanj pripravi škofija.
4. Sodelujemo pri velikih srečanjih mladih na nacionalni ravni (Stična, taizejsko romanje,...).

G) s prenovo birmanske kateheze kot predstopnjo mladinske pastorale;

1. Birmanska kateheza pripravlja na prejem zakramenta sv. birme, obenem pa se dogaja na občutljivem prehodu iz otroške v mladinsko dobo, zato naj dobi nekatere značilnosti mladinske pastorale kot: delo v manjših skupinah, dinamična veroučna srečanja, osebni pogovori, sproščeno obveroučno dogajanje,…
2. Priprave na sv. birmo so primeren čas za vključitev staršev in katehezo odraslih.
3. Kaže se potreba po novem učbeniku za pripravo na birmo, zato bomo sprožili pobudo na slovenski ravni.

3. Zakoncem in družinam bomo pomagali (družinska pastorala):

A) z oznanjevanjem in katehezo o dostojanstvu moža in žene ter družine;

1. Tozadevna primarna kateheza poteka najprej in predvsem v družini sami, v njenem vsakdanjem življenju, zato na vseh ravneh spodbujamo starše k vzgojni odgovornosti.
2. Že v osnovnošolski katehezi, zlasti pri birmancih, vztrajno podajamo krščanski nauk o smislu ljubezni med moškim in žensko, o smislu in potrebi zakramenta sv. zakona ter o smislu družine.
3. Podobna vsebina naj bo ena izmed stalnic mladinske pastorale.
4. V ta namen tudi na nevsiljiv način izkoristimo priložnosti na srečanjih za starše veroukarjev; iz župnijske dejavnosti za otroke se namreč mnogokrat porodijo pobude za družinsko pastoralo.
5. Zakonske pare vključimo v oznanjevalno in vzgojno dejavnost kot prve pričevalce.
6. Pazimo, da bo oznanjevanje upoštevalo realne razmere, v katerih živi sodobna družina, in ne le idealne podobe »srečne« družine z mnogimi otroki.

B) z okrepljeno in intenzivno pripravo na sklenitev zakona;

1. Tečaj za sklenitev zakona organizira vsaka dekanija ali več dekaniji skupaj.
2. Tečaj naj traja vsaj tri srečanja; vsebuje naj oznanjevalni, pričevalni in strokovni del.
3. Na škofijski ravni naj deluje vsaj ena šola za zakon za tiste pare, ki hočejo svojo odločitev še posebej globoko zakoreniniti.
4. Duhovnik poročevalec naj skupaj z mladoporočenci posveti posebno pozornost pripravi za čim lepše poročno bogoslužje.
5. Krst otroka je pri mnogih parih dobra vstopna točka za odločitev za poroko, zato v pripravi na krst spregovorimo tudi o zakramentu sv. zakona.

C) z ustanavljanjem zakonskih skupin po župnijah;

1. Skupine ustanavljamo po načelu »najprej voditelji, potem skupina«; izkušnje kažejo, da je ustanovitev uspešna, če se je na določenem področju že pokazala želja po zakonski skupini.
2. Voditelji zakonske skupine naj bodo načeloma zakonski pari sami, duhovnik pa ima vlogo duhovnega spremljevalca posameznikov in skupine.
3. Že delujoče zakonske skupine in gibanja zakoncev naj se med seboj povežejo in naredijo strategijo prepoznavnosti in širjenja skupin.
4. Pripravimo brošuro o ustanavljanju in delovanju zakonskih skupin ali pa to poglavje vključimo v navodila o družinski pastorali.
5. Informiramo in usposobimo duhovnike za ustanavljanje in spremljanje zakonskih skupin.

D) z organizacijo srečanj za družine po župnijah in dekanijah;

1. Dekanijska srečanja za zakonce so lahko v obliki enodnevne duhovne poglobitve, lahko pa tudi v obliki izobraževanja ali sproščenega srečanja.
2. Pripravimo predavanja z zakonsko in vzgojno tematiko.
3. Vsaki dve ali tri leta v različnih krajih pripravimo festival družin na škofijski ravni.
4. Spodbujamo skupno obhajanje okroglih obletnic poroke.
5. Popularizirali bomo že delujočo šolo za starše pri sv. Jožefu v Celju.
6. Posebna oblika družinske pastorale ostajajo družinska srečanja, na katerih je navzoč duhovnik, in duhovnikovi obiski na domu (npr. ob blagoslovu hiš).
7. Med seboj povezane zakonske skupine oz. združenja naj bodo med glavnimi nosilkami tovrstnih srečanj.

E) s pomočjo zakoncem v krizi in civilno ločenim;

1. Pripravimo in damo v vednost spisek že obstoječih svetovalnih in terapevtskih služb krščanske vrednostne usmeritve.
2. V času ljudskih misijonov in tudi ob drugih priložnostih povabimo na pogovor civilno ločene in jim damo občutek sprejetosti v občestvu.
3. Po vzoru že delujočih skupin za civilno ločene ustanovimo tudi na našem področju kakšno izmed njih.
4. Civilno ločene povabimo v molitvene, svetopisemske in druge podobne skupine.
5. Otroci ločenih staršev naj bodo deležni posebne pastoralne skrbi občestva (vključenost k ministrantom, v otroški zbor,... ).
6. Civilno ločene v osebnem pogovoru natančno poučimo o njihovem cerkvenopravnem položaju.

F) s posebno skrbjo za starejše člane družin;

1. V oznanjevanju poudarjamo vrednost tretje življenjske dobe in populariziramo medgeneracijsko skupno življenje.
2. Družinam preko karitativnih dejavnosti pomagamo pri skrbi za starejše.
3. Pripravljamo letna srečanja za starejše ljudi oz. smo pripravljeni za sodelovanje tam, kjer jih pripravljajo drugi iz civilne družbe.
4. Pospešujemo ustanavljanje društev za starejše »Abraham«, zlasti tam, kjer ni ustrezne skupine za starejše krščanske vrednostne usmeritve.

G) z javnim zavzemanjem družin za takšno družbeno, politično in kulturno okolje, ki bo naklonjeno družini.

1. Vsak kristjan je dolžan sodelovati v javnem in političnem življenje in se boriti za spremembo družbene klime, kakor tudi zakonodaje v prid družinskemu življenju.
2. V ta namen sodelujemo v civilnih iniciativah.

4. Pospeševali bomo dobrodelnost (karitativna dejavnost)

A) z usposabljanjem in pridobivanjem novih karitativnih sodelavcev in voditeljev karitativnih skupin;

1. Izmed občestva povabimo k dobrodelnemu delovanju ljudi s čutom za stisko bližnjega in pripravljenostjo pomagati.
2. Škofijska komisija za dobrodelnost v sodelovanju s ŠKC skrbi za izobraževanje voditeljev in sodelavcev dobrodelnih skupin.
3. Že uveljavljenih izobraževalnih momentov ni malo, zato je potrebna informiranost in spodbuda, da se jih udeležujemo; Škofijska karitas skrbi za pretok informacij.
4. Z namenom vzgoje voditeljev sodelujemo tudi s civilnimi in državnimi socialnimi ustanovami.

B) z ustanavljanjem Župnijskih karitas in drugih dobrodelnih organizacij s ciljem, da bo imela vsaka župnija kakšno dobrodelno organizacijo;

1. Na ravni župnije in redne kateheze vzgajamo za prostovoljstvo.
2. Ugotovimo, katere dobrodelne organizacije imamo na področju škofije in katere župnije že imajo kakšno organizirano obliko dobrodelnosti (Karitas, Kolping, Vincencijeva zveza dobrote, Vera in luč,...).
3. Obstoječe karitas pomagajo pri ustanavljanju sosednje Župnijske karitas.
4. V kolikor ni redne Župnijske karitas, naj v okviru ŽPS deluje tričlanska skupina za dobrodelnost, ki vodi vsaj kakšen dobrodelni projekt na leto.
5. Ovrednotimo tudi sodelovanje kristjanov pri civilnih humanitarnih organizacijah.

C) s krepitvijo in podporo delovanja Škofijske karitas Celje (ŠKC);

1. ŠKC ima posebno vlogo ne samo v karitativnem smislu, temveč tudi v oznanjevalnem in povezovalnem.
2. ŠKC mora biti usmerjevalec dela Župnijskih karitas. Zagotoviti mora učinkovite poti medsebojnega seznanjanja in oglaševanja.
3. Vzpostavi naj mrežo animatorjev in spodbujevalcev dobrodelnosti kot prostovoljstva, ki jo bo vzdrževala in razvijala.
4. ŠKC vzpostavi osrednjo informativno in promocijsko pisarno za vso organizirano dobrodelnost v Škofiji Celje.
5. V doglednem času ŠKC pripravi plenumsko knjižico o organizirani dobrodelnosti na Celjskem z napotki in spodbudami.
6. Poleg oznanila v cerkvi naj bodo na voljo tudi zloženke z informacijami.
7. Na škofijski ravni naj komisija za oznanjevanje zlasti preuči skrb za starejše in različne metode dela za njih (domovi za starejše, varovane hiše, skupine za pogovor in samopomoč, pomoč mladih starejšim,...).
8. Organiziramo skupine za pogovor in samopomoč, spremstvo in pomoč na domu.

D) z organiziranjem dobrodelnih prireditev po župnijah in dekanijah;

1. Tudi kjer ni lokalne Karitas, lahko na župnijski ali dekanijski ravni pripravimo razne dobrodelne prireditve kot: koncert, tombola, srečelov, počitniške delavnice, trikraljevska akcija, romanja in srečanja bolnikov...
2. Dobrodelne prireditve usklajujemo med župnijami.
3. V cerkev postavimo nabiralnik z napisom »za Župnijsko karitas«.
4. Za organizatorje dobrodelnih prireditev pripravimo ustrezen tečaj.

E) z oznanjevanjem evangeljskih načel sočutja in solidarnosti;

1. Dobrodelnost je tesno povezana z oznanjevanjem, zato naj se ta povezava čuti tako v dobrodelnosti (oznanjevanje Kristusa z dobrimi deli) kot pri oznanjevanju (zavzemanje za uboge z besedo in zgledom).
2. Osnovnošolsko katehezo po potrebi dopolnimo s spodbudami za prostovoljstvo.
3. Na nedeljo Karitas v pridigah posvetimo posebno pozornost dobrodelnosti.
4. Poudarimo problem osamljenosti (tudi pri mlajših): obrobni, vdovci in vdove, razbite družine, zasvojenci, ločenci...
5. Posebno pozornost posvetimo starejšim, ki postajajo vse bolj šibka družbena skupina.
6. Poskrbimo za pripravo starejših na obisk duhovnika in na prejem zakramentov, kakor tudi za oblikovanje molitvenih skupin po domovih.

VI. SREDSTVA
Da bi dosegli te zastavljene cilje, imamo na voljo naslednja sredstva:

materialna:
župnišča in druge pastoralne zgradbe;
duhovno izobraževalna središča (sv. Jožef v Celju, Nazarje,...);
domove za mladinske duhovne vaje (Liboje, sv. Križ, Šmihel,...);
mladinske centre (npr. Don Bosko v Celju);
materialna sredstva iz župnijskega premoženja ter škofijskega proračuna.

ustanove:
Škofijski pastoralni svet (ŠPS);
Katehetsko-pastoralno šolo (KPŠ);
Orglarsko šolo v Celju
Škofijsko karitas Celje (ŠKC);
Šolo za animatorje;
Šolo za starše;
Šolo za zakon;
župnije in dekanije;
škofijske službe.

Dolgoročno bo posebnega pomena vzpostaviti novo splošno shemo financiranja cerkvenega osebja. Od mašnih darov lahko živi le duhovnik, medtem ko za aktivne laike (in stalne diakone), ki bodo prevzemali vedno večje odgovornosti po naših župnijah, še nimamo primernega načina nagrajevanja ali profesionalizacije. Pri tem pa ne smemo opuščati prostovoljnega dela. Večino dela po naših župnijah naj se opravi prostovoljno kot izraz naše krščanske zavesti in pripadnosti Cerkvi. Prostovoljstvo bo ostalo največja moč naše Cerkve.

VII. ODGOVORNI
Za izvajanje tega načrta so odgovorni:
1. škof skupaj s ŠPS;
2. Pastoralna služba s komisijami;
3. dekani in župniki z ŽPS in drugimi pastoralnimi sodelavci;
4. Župnijski gospodarski sveti.

VIII. ČAS IN PREVERJANJE
Prednostne pastoralne naloge na predlog Škofijskega pastoralnega sveta in Duhovniškega sveta sprejema škof.
Po treh letih ocenimo, koliko se zadane naloge izpolnjujejo.
V letu po izidu pričujočega načrta vsak ŽPS pripravi štiri srečanja (za vsako prednostno nalogo eno), na katerih spozna načrt in začrta prenovo pastoralnega dela v župniji.
Po letu dni dekanije, župnije in druge ustanove napišejo svoj program uresničevanja prednostnih pastoralnih nalog in napisano v vednost pošljejo na Pastoralno službo.
Pri pisanju svojih načrtov lahko računajo na pomoč Pastoralne službe.

* * *

Besedilo teh Prednostnih pastoralnih nalog je pregledal, dopolnil in potrdil škofijski pastoralni svet 8. marca 2008 ter potrdil duhovniški svet 12. marca 2008.

Sprejeto in potrjeno v Celju, na 2. obletnico razglasitve škofije v Celju, 21. maja 2008.

† Anton Stres, celjski škof