Natisni

Zlata masa Lipovsek2018 001V nedeljo, 1. julija 2018, je v celjski stolnici popoldne ob 16h obhajal zlatomašno slavje celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. K slovesnosti so se zbrali mnogi duhovniki, dekani in naddekani in verniki iz celjske škofije. Predstavniki naddekanatov so sodelovali pri bogoslužju, ki so ga s svojim lepim in mogočnim petjem obogatili pevci stolno-opatijskega cerkvenega pevskega zbora in cerkvenega pevskega zbora Sv. Jerneja iz Vojnika skupaj z instrumentalisti. Nagovor celjskega škofa na njegovi zlati maši v Celju objavljamo spodaj:

Uvod v bogoslužje
Spoštovani vsi navzoči, dragi sobratje duhovniki, redovniki, diakoni, sestre redovnice, kandidati za stalni diakonat, ministranti in drugi lit. sodelavci, moji domači, sorodniki in prijatelji, pevke, pevci in instrumentalisti na koru. Drage sestre, dragi bratje v Kristusu!
Cerkev v naši domovini se včeraj, danes in te dni veseli in hvali Gospoda, ko sprejema 20 novomašnikov, ki danes in nekateri prihodnjo nedeljo z novomašnimi slavju po domačih župnijah stopajo na duhovniško pot. Novomašnikom se pridružujemo tudi duhovniki - jubilanti, ki skupaj z vami, dragi sobratje duhovniki in redovniki, diakoni, z redovnicami in z vami dragi verniki hvalimo Gospoda, nekateri za 25, 50 drugi tudi za 60 ali 65 let duhovniške službe, in po naših župnijah obhajamo srebrnomašna, zlatomašna, biseromašna ali tudi diamantna mašna slavja, t.j. 65 let duhovništva.
Tudi meni je dobri Bog naklonil to milost, da še v kar dobri fizični in duhovni kondiciji skupaj z vami obhajam 50-letnico mojega duhovništva in z vami obhajam zlatomašno slavje, ki ste mi ga pripravili. Ob tem jubileju me razveseljujejo mnoge čestitke, dobre želje in molitveni spomini iz vseh strani. Najlepša je prišla naravnost iz Rima, od samega sv. očeta, papeža Frančiška; zato lepo prosim gospoda generalnega vikarja, celjskega opata in stolnega župnika g. Marjana Jezernika, da nam sedaj prebere voščilo sv. očeta…

Prisrčna hvala sv. očetu, papežu Frančišku, za bratski molitveni spomin in dobre želje, pa tudi za njegov apostolski blagoslov s popolnim odpustkom, ki ga bomo podelili na koncu tega zlatomašnega slavja, že zdaj pa pripravimo naša srca za srečanje z Gospodom, ki nam mnogokrat in na mnogotere načine deli svoje darove in želi, da v nas rojevajo bogate duhovne sadove. Če je v nas kaj tega, kar ovira Božje delovanje v nas in okrog nas, potem obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti…

Zlata masa Lipovsek2018 002Homilija
Sobratje duhovniki in redovniki, diakoni, sestre redovnice, drage sestre dragi bratje v Kristusu!
Vsaka sveta maša je zahvala Bogu za vse podeljene darove. Pri vsaki sv. maši slišimo povabilo: »Zahvalimo se Gospodu, našemu Bogu«… in odgovorimo: »Spodobi se in pravično je«. Pri vsaki sv. maši se ponavzočuje, kar je storil Jezus pri zadnji večerji, ko je vzel v roke kruh, se zahvalil, ga blagoslovil, dal svojim učencem… Po tem dejanju je maša dobila svoje prvotno grško ime – evharistija - zahvala, zahvala Bogu za vse podeljene darove…
Zlatomašno slavje, pri katerem smo zbrani, to zahvalo še posebej naglaša, ko smo zbrani z namenom, da se Bogu zahvalimo za naše duhovnike-jubilante, ki jim tudi sam pripadam, in skupaj z vami hvalim Gospoda za 50 let duhovniške službe. Ker se je moje duhovniško popotovanje in služenje Bogu in božjemu ljudstvu uresničevalo v glavnem na treh postajah, tudi zlatomašno slavje obhajam na treh mestih: v naši stolnici, v rojstni župniji Vojnik in v mariborski stolnici.
1. Vse se je začelo, razumljivo v rojstni župniji v Vojniku, zato se moja zlatomašna zahvala Bogu ustavi najprej pri mojih pokojnih starših, očetu in mami, ki sta mi darovala življenje in me vzgajala za krščansko življenje skupaj z drugimi domačimi, sorodniki in prijatelji, med katerimi se posebej hvaležno spominjam mojega pokojnega brata, krstnega in birmskega botra, pa spoštovanega vojniškega župnika gospoda Martina Lupšeta, vojniške bogoslovce in duhovnike, ki so vsak na svoj način pripomogli, da sem zaslišal Božji klic in mu zvesto sledil, ko sem leta 1962 vstopil v Bogoslovje in sem bil 29. junija 1968, to je pred 50 leti, tu, na tem mestu, v takratni opatijsko- mestni župnijski cerkvi Sv. Danijela, sedaj stolnici, posvečen v duhovnika. In potem so se vrstile različne duhovniške službe, med njimi 4 letna služba celjskega kaplana, vse do 4 letnega študijskega bivanja v Rimu; ko sem imel lepo priložnost, da sem obogatil teološko znanje, da bi lahko bolje služil Božjemu ljustvu. To se je dogajalo v župniji Device Marije v Brezju pri Mariboru, v mariborskem bogoslovju in potem 28 let kot stolni župnik in kanonik v mariborski stolnici. Tu me je leta 2010 dohitel božji klic za službo v celjski škofiji, kar se je uresničilo 24. aprila 2010, ko me je tu, na tem mestu, takratni apostolski nuncij, nadškof Abril Santos y Castello, posvetil za celjskega škofa.
Vmes je bilo veliko pomembnih dogodkov, posebej oba pastoralna obiska sv. papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Prvi je bil leta 1996, ko se je papež ustavil v Ljubljani, Postojni in v Mariboru, in drugi papežev obisk 19. 9.1999 v Mariboru, ko je bil med blažene proglašen škof Anton Martin Slomšek, glavni zavetnik naše škofije. Oba dogodka sta se mi globoko vtisnila v srce in v spomin, ker sem bil obakrat tajnik pripravljanega odbora z vsemi razsežnostmi te službe. Za našo škofijo in za Cerkev v Sloveniji je pomembno duhovno valovanje vzbudila beatifikacija Lojzeta Grozdeta in Slovenski evharistični kongres, ki je bil 13. junija leta 2010 na nogometnem stadionu v Celju, Sveto leto Božjega usmiljenja, ki smo ga obhajali leta 2015/2016 in pastoralna prenova, ki jo usmerja krovni dokument »Pridite in poglejte«, ki ga bo treba še poglabljati in uresničevati, skupaj s pobudami sinode mladih, ki bo letos oktobra v Rimu.
Vse to upanja polno pastoralno dogajanje je doseglo neke vrste vrhunec letos koncem februarja in v začetku marca, ko smo slovenski škofje bili na tako imenovanem službenem obisku »Ad limina apostolorum« v Rimu, kot ga predvideva Zakonik cerkvenega prava in obsega srečanje posameznih krajevnih škofov in pastirjev celotne cerkvene pokrajine s sv. očetom in z njegovimi sodelavci. V ta namen smo škofje s svojimi sodelavci pripravili podrobna poročila o pastoralnem in upravnem stanju naših škofij, ki smo jih potem predložili sv. očetu in osrednjim uradom Katoliške Cerkve v Rimu. Srečanje s papežem Frančiškom in njegovimi sodelavci je bilo nadvse zanimivo in koristno, ko smo se bratsko pogovarjali in reševali naša naloge in težave in naša spoznanja bogatili iz izkušnjami vesoljne Cerkve. Bog daj, da bo ta pastoralni obisk v Rimu obrodil bogate sadove v naši krajevni Cerkvi.

Zlata masa Lipovsek2018 0032.Sobratje duhovniki, redovniki in vsi zbrani verniki, moje zlatomašno slavje v naši stolnici želi biti predvsem zahvala Bogu in vsem, ki ste me spremljali na moji duhovniški poti, še posebej v zadnjih osmih letih moje škofovske službe, na poti služenja v krajevni Cerkvi, v mladi celjski škofiji.
Lahko rečem, da sem si skupaj z vami iskreno prizadeval, da bi po svojih skromnih močeh storil vse, kar je v človeški moči, da bi se v naši škofiji v vsej polnosti uresničevalo delo odrešenja, še posebej vse tisto, kar je bilo sklenjenega in zapisanega v takoimenovanih prednostnih pastoralnih nalogah naše škofije. Vsi skupaj pa smo vedno znova okušali in še sedaj okušamo, kako prav je imel apostol Pavel, ko je zapisal, da ni nič tisti, ki sadi in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog (prim. 1 Kor 3,7). Naše pastoralno delo v krajevni Cerkvi je vedno usklajeno in se uresničuje v povezanosti z vesoljno Cerkvijo, z naslednikom apostola Petra, pa tudi v občestvu s Cerkvijo v naši domovini Sloveniji, ki jo usmerja in vodi Slovenska škofovska konferenca. Moja zahvala in priznanje velja predvsem pastoralnim ustanovam naše škofije in vsem, ki ste in še vedno sodelujete v teh ustanovah, po katerih naj bi se delo odrešenja uresničevalo v vernih občestvih naše škofije. Tu je najprej duhovniški svet, ki je vrhovna pastoralna ustanova vsake škofije. Tu je pastoralni svet, ki naj skupaj s škofom skrbno presoja in pravočasno odgovarja na znamenja in izzive časa, v katerem živimo. Tu so župnije, dekanije, naddekanije in vse druge pastoralne ustanove, po katerih se uresničuje temeljno poslanstvo Cerkve, ki je oznanjevanje evangelija, obhajanje sv. bogoslužja in dobrodelnost. To so ustanove, po katerih naj bi luč evangelija in blagodejni sadovi dela odrešenja dosegli slehernega vernika in vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo. Vse naštete in še mnoge druge ustanove, posebej tiste, ki skrbijo za duhovne poklice, za uvajanje, vzgojo in izobraževanje pastoralnih in liturgičnih sodelavcev, usmerja in animira Pastoralna služba z vsem svojimi odbori in komisijami. To niso formalne ustanove, to so živa delovna občestva, to smo ljudje, to smo prijatelji in sodelavci za božje kraljestvo. To ste vi, dragi sobratje duhovniki, redovniki, diakoni, to ste ve, sestre redovnice, to ste vi, dragi verniki, naši dobri in zvesti sodelavci in sodelavke, cerkveni ključarji, člani ŽPS, ministranti in ministrantke, bralci in bralke, izredni delivci in delivke obhajila, pevke in pevci, organisti in zborovodje, sodelavci in sodelavke župnijskih in Škofijske Karitas in vsi, ki molite in delate in svoje trpljenje ter križe bolezni in starosti darujete za božje kraljestvo. Vam se danes zahvaljujem, vas danes prosim, da nadaljujemo, poglabljamo, utrjujemo in z vetjem Sv. Duha poživimo odrešenjsko delovanje in duhovno poslanstvo naše škofije.
Zlata masa Lipovsek2018 0043. V petek, na slovesni praznik apostolov Petra in Pavla smo v naši stolnici imeli mašniško posvečenje in se naša škofija pridružuje škofijam in župnijam, ki letos sprejemajo novomašnike. Veseli smo našega novomašnika Matica Lesjaka iz župnije Sv. Jurij ob Taboru, a naše veselje ima žal grenak priokus. To je naš zadnji novomašnik. Res je in hvala Bogu, da imamo v naši škofiji enega bogoslovca za kapucinski red in enega za red minoritov, za škofijske duhovnike, ki bi jih lahko poslali na župnije, pa trenutno, žal, nimamo nobenega kandidata.
Dobro se zavedamo tega, ko nekateri pišejo in razmišljajo, da število ni važno, da je važnejša kvaliteta in da je vse Božji dar. To je res. Prav zato pa naj bo ta boleča praznina v Bogoslovju novo vabilo in spodbuda, da bomo še naprej vztrajno molili in delali za nove duhovne poklice, saj še vedno velja Jezusovo zagotovilo: »Prosite in boste prejeli, trkajte in se vam bo odprlo, iščite in boste našli« (Mt 7,7).
Veliko si obetamo od sinode mladih, ki bo oktobra letos v Rimu. Mladi so v delovnem gradivu zapisali, da bodo na sinodi iskali odgovor na vprašanja: kako spoznati in odgovoriti na božji klic?
Poti je veliko, dve sta posebej pomembni: pot v smeri zakona in družine in pot v smeri duhovnega poklica.
Zato bratje in sestre, pojdimo tudi mi na pot in z zaupno molitvijo, dobrim zgledom in primerno besedo pomagajmo tistim, ki jih Gospod kliče v duhovniški ali redovniški poklic, pomagajmo, da bodo lahko rekli: Da, tukaj sem Gospod. Pošlji mene (prim. Iz 6,8)!
Toda Gospod ne kliče samo kandidate za duhovniški ali redovniški poklic; kliče tudi nas, mene in tebe, vse, ki smo po krstu in birmi stopili v božjo družino in smo sedaj soodgovorni za rast božjega življenja v nas in okrog nas. Tudi mi recimo: »Hvala ti, Gospod, da si me poklical. Tudi po meni naj se zida in gradi Božje kraljestvo, za naš blagor in v Božjo slavo.«
Naj nas na tej poti spremlja in podpira Božja Mati Marija ter zgled in priprošnja zavetnikov naše škofije: blaženega škofa Antona Martina Slomška, sv. Eme in sv. škofa in mučenca Maksimilijana Celjskega. Amen.


+Stanislav Lipovšek, celjski škof